Oba
crkavava sedaj. Brez mene ti, brez tebe jaz.
In
hrepeniva po nazaj, medtem pa čas reže v obraz.
Oba
nesrečna, in boli. Obema dalja kruta.
Iz
dneva v dan, ničesar ni, oba povsem razsuta.
Drug v
drugem vedno sva bila. Drugače zdaj, še vedno.
Prej
pravljica, in sonce, cvet, zdaj pa samo nevredno.
Ti meni
most, in tebi jaz, zdaj kakor dva bregova.
Nikamor
ne popeljejo, ta, neka pota nova.
Oba
crkavava. Čemu? Življenje mimo teče.
Odnaša
vse, ne bo nazaj, ostaja le kar peče.
Ti meni
in jaz tebi dih. Zdaj dihava s težavo.
Kar
rado vleče v širen svet, izkaže se nepravo.
Nikdar
bilo tako hudo, kot prav sedaj se kaže,
in tisto,
kar v prsih ždi, nikoli se ne laže!
Bil
dolgih let nasmeh vladar, zdaj ga pa ni več zreti.
Kaj
praviš, mar se je zaman podal v praznem mreti?!
Oba
crkavava sedaj. Brez mene ti, brez tebe jaz.
Če
bolje je, potem povej – kje srečen je zdaj tvoj obraz?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar