Letela
si, nekoč, v objem,
topila si
se vsa v njem,
nekoč v
objemu si gorela,
zdaj
dolgo že objema ni,
ni niti
iskre iz oči,
vse
mrzla sila je vzela…
Vem,
glas tvoj, tu in tam, dospe,
še vedno
tebi sem vse,
a kaj,
ko ni ti dano smeti,
da,
znova, k meni poletiš,
da se
mi daš, se prepustiš,
da
hočeš me v objem odeti…
S teboj
zdaj upam, in trpim,
kot ti,
poprej nazaj želim,
a mi v
neznanem je čakati,
se reši
vse ali podre,
up
zaživi ali umre,
od česa
dano bo jokati,
mar
radost šine iz oči,
ali le
solza, ki pekli,
vse kar
imam, je zdaj bolj tuje,
si tu,
a hkrati me motriš
kot da
bližine se bojiš,
čas ne
preda se, še kljubuje…
Saj ni,
počasi, ped po ped,
gre najin
svet ponovno v red,
a kaj,
ko tu si le občasno,
kaj je
takrat, ko mene ni,
katere
mikajo smeri,
mi je boleče
več kot jasno…
In tudi
vem, da se boriš,
ker znova
si z menoj želiš,
a kaj,
ko sila je neznana,
pa
drugega bolj malo vem,
kot to,
da se mi dan za dnem
odpre,
ob vseh ostalih, rana…
Letela
si, nekoč, v objem,
topila vsa
si se v njem,
zdaj
dolgo že objema ni,
ni niti
iskre iz oči…
Ni komentarjev:
Objavite komentar