Mar bi
kaj pomagalo, če se podam klečati,
da vse,
kar sem, kar v meni je, ti položim na tla,
pa, če
podaš se poteptat, naj bijejo podplati,
če pa
pobereš, si ponesi me vse do srca…
Že itak
skušam vse stvari, te malodane prosim,
da ne
zavrzi v smeti, kar v meni zate je,
naj
prsa si razprem, da vidiš, da te v sebi nosim,
kako
boleče trga, ko zaman za tebe vre…
Že leta
zate znam živet, in ti, nekoč, si zame,
trpim,
ko gledam ti v oči, ki prazne vame zro,
jaz te
želim, a ti kot da bi vrgla me čez rame,
čeprav
v globinah, vem, trpiš, tako ti je hudo…
A vem,
pogled še vedno, tvoj, prav vražje zna sijati,
popačen
je njegov izgled, ko se drugam poda,
mar
naju boš v uničenje šla sili hladni dati,
boš
zmogla ubraniti vse, kar nama res velja…
Res, če
je treba, kaj zato, grem tudi na kolena,
nikomur
nisem, še nikdar, še hrbta ne krivil,
ko
vedel bi, da zla se moč stopila bi, kot pena,
klečal
bi, in še marsikaj, za tebe naredil…
Vem,
prava ti si ne želiš, bi me takoj pobrala,
a kaj,
ko malo je moči v tvojih zdaj rokah,
ti zame
vse bi, in s seboj pred zlim me varovala,
in,
vidiš, zdaj pa mene prav za tebe grize strah…
Saj
vem, da vsak moj glas, moj jok do tebe zna prodreti,
da čutiš
me tako močno, da bolj se sploh ne da,
a v
tvojem zdaj telesu nekaj tujega sme ždeti,
želi
uničiti prav vse, kar midva skupaj sva…
Mar bi
kaj pomagalo, če se podam klečati,
morda pa
stare vse kosti zares na tla bom dal,
če
drugega ne, je na tleh se lažje izjokati,
ko
vidiš, kje ti mesto je, do kod z neba si pal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar