Zmoreš mi…

Tisto najlepše znaš v meni buditi,

tebi uspeva, s teboj znam letet,

zmoreš obenem me v temo pobiti,

da z bolečino povsem sem prežet…

 

Tebi uspeva mi sonce prižgati,

in le s teboj v meni ptice pojo,

zmoreš obenem jih v dalje pregnati,

brez njih pa prazno je moje nebo…

 

Zmoreš začarati tisto vsakdanje,

da se v pravljico mi spremeni,

zmoreš, do konca, razdreti mi sanje,

da pusti, prazni so dnevi, noči…

 

Zmoreš, od nekdaj, kar drugim ni dano,

ti si, edina, dospela do tja,

kjer je toplo, dolga leta, postlano,

tudi ko v žalost se neko poda…

 

Zmoreš mi več, kot, morda, bi mi smela,

in prav zato je čaroben bil čas,

ko v enem dihu sva družno žarela,

in solza nikdar ni žgala v obraz…