Vedno boš moj dom

Da rad te imam, pri tem ni vprašanja,

sem vselej dokazal, odpade vsak dvom,

da v tebi sem tisto, kar kri ti poganja,

je jasno, in vem, da boš vedno moj dom…

 

Si zame rojena, in jaz, kaže, zate,

naključje prelepo je stkalo poti,

da skupaj krenila prek cvetne sva trate,

da so se združile, za vedno, oči…

 

Da so se pojavile neke ovire,

prepreke, prav krute, ki silijo v jok,

za to ni bilo neke želje, izbire,

zgodi se, življenje prenese okrog…

 

Obema ni dano ob tem modrovati,

kar je, to, pač je, se izognit ne da,

ne kaže drugače, kot skupaj prestati,

in upati, da ne dospe do gorja…

 

Ker škoda bilo bi karkoli sesuti,

preveč sva drug drugemu, skupaj cel svet,

kar nama je dano, toplo se začuti,

bi grešno bilo vse obema vzet…

 

Ker škoda bilo bi nebesne modrine,

da sonce za vselej potone v njo,

kar muči, to muči, a slej ko prej mine,

ko mine pa nama bo zopet lepo…