Sem bil
v Prlekiji, turizem, s kmetije,
je farmo
prašičjo imel gospodar,
naj
sonce tam sije, naj dež se razlije,
tam
zrak ti daruje poseben nek dar…
Klobase,
salame, pašteta, zaseka,
ma,
vse, kar želodcu odlično se zdi,
a ko
greš iz hiše, te dobro useka,
pač,
farma je farma, občutno smrdi…
Razmišljal,
takrat sem, le s čem bi se dalo,
primerjati
pristen, prašičji nek smrad,
kar
hitro se mi je spoznanje prižgalo,
z vsem
česar jaz nimam, še malo ne, rad…
Hinavščina
sodi med takšne »odlike«,
zahrbtnost,
lažnivost, pač, sprijenost vsa,
prav
bedne so tiste, dvonoge vse, slike,
ki
nimajo duše, vesti, in srca…
Svinjak
je potreben, se tega zavedam,
od kod
le klobase sicer bi bile,
a
sprijenost sleherno, že ko pogledam,
želodec
obrača se, k ustom mi gre…
Ko deco
sem vzgajal, sem jih v Človeka,
uspelo mi
je, pa četudi sem kriv,
da zdaj
jim značaj je velika prepreka,
se z
občimi bo vse do smrti boril…
Kljub
temu povem ti, ker se ne poznava,
no, ti
vsaj o meni ničesar ne veš,
takrat,
ko nanesla priložnost bo prava,
da z
mano deliti nek prostor, čas greš,
takrat
nič za hrbtom, ne laži, hinavi,
ker jaz
bi popolnoma drugo vse rad,
želodec
šibak je, in vedno mi pravi,
da kjer
ni klobas, tam ne prija mu smrad…
Ni komentarjev:
Objavite komentar