Ne maram tega!

Ne maram, da me teptajo,

in pljuvajo po meni,

tisti, katere imam rad!

Da me za neumnega imajo,

premalo prepredeni,

ko hitijo se lagat!

Mi je povsem smrdeče,

ko je v obraz drugače,

kot se za hrbtom skaže,

ostudnost igro vleče,

iz dreka v drek le skače,

ne ve, da sebe maže!

 

Ne maram, je boleče,

ko gledaš koščke sreče,

kako se v nič topijo,

ko neka vrednost prava

v bolestnosti crkava

in krila zlu letijo…

Priznam, da včasih mika

sprememba me velika,

stvari da v red postavim,

da v kanto odletijo,

porečem le adijo,

in več se s tem ne gnjavim!