Nekoč v
dlaneh mi nebo je ležalo,
je sonce
sijalo, so zvezde žarele,
nekoč
ni mi pota v prazno peljalo,
in
želje so vse zaživeti mi smele…
Nekoč
ti ob meni, in ni več težave,
ki znala
zavreči nek čas bi v zaman,
pogled
že v oči tvoje, tople, sanjave,
skrbi,
v trenutku, pobegnejo stran…
Nekoč v
enem smelo nenehno je biti,
ničesar
med nama, kar zna bremenit,
le
tisto, kar sveti, kar zmore topliti,
kar
zmore nek svet, tak za dva, okrasit…
Kje
zdaj ta nekoč je, le kam je utekel,
ga iščem,
a videt nikjer ga več ni,
morda
se le v masko je neko oblekel,
grozljivo,
in temno, da v njej le straši…
Morda
mi ga dano nekje bo ujeti,
če se
mu približam, da ne ubeži,
ujeti
ga in temno masko mu sneti,
da
znova v nasmehu ob meni boš ti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar