Perfekcionizem v umetnosti

Termin »perfekcionizem« uporabim izključno radi tega, in izjemoma, ker je razširjen med tistimi, ki se za narodovo samobitnost zavzemajo, in ta svoja zavzemanja izkazujejo tudi v kulturi, potemtakem tudi v jeziku. Osebno raje uporabljam slovensko besedo dovršenost, ali, morda, popolnost…

Obstaja nekaj, karkoli, kar je popolno, čemur v ničemer ne bi bilo moč oporekati, mu dodati, ali odvzeti, da bi bilo (še) boljše? Obstaja nekaj, karkoli, kar je doseglo lasten vrh, in se ne more več razvijati, se v kakovosti izpopolnjevati (razen človejakov, seveda)? Ne, take zadeve ni (razen človejakov, seveda), potemtakem je povsem neumestno, če tako zastavim obravnavano temo, kakorkoli delovati v smeri doseganja popolnosti, če že v naprej vem, da popolno(st) – ne obstaja!

Poglejmo, kaj počno »perfekcionisti«, v čem in s čem se izkazujejo!

Poznam jih, kar nekaj, ki so v stanju pesem, eno samo, in vsako posebej, obdelovati ure in ure, dneve, tedne, mesece in celo leta, preden se odločijo, da je dovolj obdelana in sme zaživeti svoje (objavljeno) življenje. Na področju proze, ko sem se že pri literarnem ustvarjanju ustavil, obravnavajoč naslovno vsebino, so takšni primeri še pogostejši, tudi dolgotrajnejši. In je nek obče priznan deželni »umetnik«, denimo, potreboval nekaj let samo za to, da je, potem, ko je bila zgodba že v celoti zapisana, »dodelal« (njen) uvodni stavek!

Kaj je umetnost? Marsikaj, in predvsem – samoizpoved! Potemtakem naj bi bila nepreračunljiva, če želi biti iskrena, naj bi bila spontana, če nima potrebe po »kalkuliranju«, potrebe po tem, da bi se skušala prikazati lepšo kot dejansko je, zmožnejšo, uspešnejšo… potemtakem naj bi bila »na izust«, zabeležena natanko v takšnih podobah, kakršne se porajajo, ko začno vreti, nekje iz globine…

Osebno počnem na izust. Nimam potrebe po tem, da bi bil nekomu všeč(en). Nimam potrebe po tem, da bi nekdo priznaval moje izkazovanje. Sem, kakršen sem, in tak(šen) nameravam tudi ostati.

Res je, gromozanske večine tistega, kar sem spisal, ne bi spisal na (povsem) enak način, kot sem, v kolikor bi se pisanja znova lotil. Tudi sam nisem povsem enak tistemu, kakršen sem bil, ko sem omenjeno gromozansko večino izkazoval. Tudi sam v vsakem trenutku ne čutim enako. A kljub temu s spisanim nisem nezadovoljen, tudi takrat ne, kadar ugotavljam, da »danes kaj takega, in predvsem na izkazan način, ne bi naredil«. Delo, in zlasti tisto minulo, je namreč kakor stopnišče – v kolikor želiš dospeti v neko nadstropje, prek stopnišča, moraš hoditi po stopnicah, začenši od tiste najnižje!

»Perfekcionizem«? Piljenje… obdelovanje… dodelovanje… seciranje… analiziranje… preučevanje… kakorkoli že, proces izdelovanja določenega izdelka. Proces, ki temelji izključno na znanju (izpoved, kot osnova obdelovanja, je namreč že ustvarjena, in le-ta, izpoved, v kolikor tudi zares je, zmore biti iskrenost!), na umetelnosti, na – povsem obrtniškem delu! Obrtniškem, ne umetniškem!

Res je, obstajajo pojmovanja v širšem in v ožjem smislu. Denimo pismenost: uradno je zagotovljena, dejansko je absolutna večina največ polpismena, če sploh. Znanje: uradno obstaja, praksa govori povsem drugače. Umetnost…

Bojda je, če poenostavim, umetnost tudi to, da se poserješ v kot okroglega prostora. Kar ni, če bolje pomislim, nič posebnega, časi govorijo tako o tem, da gre vsem na okroglo, obenem pa je vse zasrano!

Je obrt dejansko umetnost? Ali pa je, kdo bi vedel, umetnost tista vsebina, ki si jo zmožen, takrat, kadar te v to notranja potreba požene, in tako, kot, pač, zmoreš, izkazati povsem spontano, malodane v hipu… ter z njo izpovedati sebe, obenem pa, mogoče, nekemu drugemu dati, vsaj nasmeh, zamišljen pogled, celo solzo?!