Naslovna
trditev se načeloma zdi povsem nepravilna, kot takšna nesprejemljiva, kajti
tehnološki razvoj v bistvu lajša izvajanje številnih opravil, s tem izboljšuje
standard bivanja, posledično veča zadovoljstvo živetja, vse to pa naj bi se
odražalo tudi na lepšem, boljšem sobivanju. Pomeni, da bi bilo povsem normalno,
ko bi sočasno s tehnološkim napredkom (in tudi na njegovi osnovi) (so)bivanje
postajalo razvitejše, boljše, vendar…
Najprej
ugotovimo, kaj so povzročili(e) različni stroji oz. naprave, ki postajajo vse
bolj robotizirani(e). Prva stvar, ki se kaže kot posledica omenjene tehnologije,
je ta, da je moč v enakem času s strojem (napravo) narediti ne samo večjo
količino določenega dela, pač pa je to delo tudi enake kakovosti (stroj ne
pozna nihanja, nastavljen je tako, da proizvaja serijske izdelke). Druga stvar
je v tem, da so strojno narejeni izdelki cenejši (zaradi večje količine
narejenega, v nekem konkretnem času, se sicer neposredno ne zmanjša strošek
materialov, uporabljenih za izdelavo posamičnih izdelkov, se pa zmanjša
posredno – pri ročnem delu pride do nihanj v kakovosti izdelave, pri strojnem
teh nihanj ni, pomeni, da je manj »škart« izdelkov, s tem tudi manj nesmotrno
porabljenega materiala… govorim kakopak o stanjih, v katerih je ves izdelovalni
proces že dorečen in so odpravljene »začetniške napake« oziroma napake,
nastajajoče v obdobju uvajanja /s tem tudi spoznavanja/ določenih proizvodnih
postopkov in »linij«). Zaradi obeh posledic se načeloma izboljša življenje,
kajti zaradi hiperprodukcije izdelki postanejo cenejši, s tem tudi dostopnejši
malodane vsakomur, a tu nastopi tretja, odločilna posledica – avtomatiziranje proizvodnje
namreč pomeni tudi nadomeščanje fizičnega (ročnega) dela s stroji, potemtakem
pomeni zmanjševanje zaposlenosti in ustvarjanje (rastoče) mase tistih, ki za
druga(čna) opravila (kot so fizična, ročna) niso zmožni (osebno v fizična dela
štejem vsa izvajalska dela, potemtakem tudi delo telefonistke, ki naj bi
posredovala telefonske klice… a so jo nadomestile samodejne telefonske
centrale, delo tajnice, ki naj bi tipkala zapise… a so njen pisalni stroj
nadomestili računalniki, trgovke, ki naj bi stregla kupcem… a jo je nadomestil
samopostrežni sistem, fizičnega delavca, ki naj bi kopal jarek… a ga je
nadomestil rovokopač…).
Biološko
dejstvo je, da v svetovni populaciji t. im. človekovega sveta obstajata dve
vrsti, človejak in človek! In je dejstvo, da se prvi izkazuje kot nagonsko
bitje, potemtakem nerazumsko, potemtakem kot bitje, ki je nezmožno tvorjenja
(snovanja), je pa zmožno
naučiti-se-izvajati-določena-opravila-pri-katerih-za-sam-rezultat-dela-ni-potrebno-sprejemati-kompleksnejše-miselne-odločitve
(potemtakem je človejak zmožen za dela, katera se izkazujejo kot izvajalska, in
katera sam uvrščam med fizična dela, četudi so oziroma naj bi bila med njimi
tudi dela, tozadevno opravljana z »glavo« - le kaj drugega je »učitelj/ica«, ki
zgolj ponavlja, iz razreda v razred, iz leta v leto, to, kar so jo (ga) – v času
šolanja oz. usposabljanja – naučili, kot povsem navadna »papiga«, naučena
izključno podajanja učne snovi, obenem pa nezmožna razumevanja istega, sočasno
tudi razlage učenega učencem?!)
Številčno
dejstvo govori o tem, da je človejak, v odnosu do človeka, v absolutni večini.
Objektivno
dejstvo govori o tem, da je vsem nagonskim bitjem (ponavljam, netvornim,
nesnovalskim in zgolj izvajalskim!) živetje smiselno takrat, kadar jim
zagotavlja vse potrebno za a) sam fizičen obstoj (potemtakem dovolj za jesti in
piti, ustrezno zaščito pred vremenskimi vplivi), b) razvrščanje na »družbenih
lestvicah« (ki, pri človejakih, poteka na osnovi imetja, potemtakem na temelju
materialnih dobrin, s katerimi posameznik izkazuje svojo več- ali isto- ali
manjvrednost v odnosu do okolja) in za c) čim bolj ugodno preživljanje »prostega
časa« (za zabavo, sprostitev, potemtakem).
Zdaj pa
povežimo ugotovitev o zmanjšani potrebi po fizični sili (večanje
brezposelnosti), ugotovitev o tem, da moram najprej zaslužiti, če si hočem
omisliti neko svoje materialno (na temelju katerega bom zadovoljen) in
preprosto dejstvo, ki pove o tem, da je le začetna faza uvajanja »prostega
tržišča« (s tem tudi svobodne konkurence = konkurenčnost močnejšega,
spretnejšega) tista faza, v kateri je še dovolj delovnih mest (s tem tudi
dovolj zadovoljnih kupcev), medtem ko z daljšanjem časa razmerja postajajo
povsem drugačna: pada število populacije s kupno močjo (razna socialna
nadomestila niti teoretično, kaj šele praktično, ne morejo nadomestiti plač,
obenem plače, za tista dela, katera še niso nadomestili(e) stroji oz. naprave
postajajo vse slabše, kajti razmerje med ponudbo delovne sile in potrebami
zanjo se krepko prevesi na stran ponudbe), pada količina kupljenih (prodanih)
dobrin (živetje se vse bolj reducira na tisto osnovno, na dobrine, potrebne za
zagotavljanje golega, zgolj fizičnega obstoja), manjša se količina tistega
imetja, s katerim se posameznik lahko razvršča (po tozadevni pomembnosti) v
odnosu do ostalih, manjša se količina imetja, ki »prosti čas« (le-tega je, v
primeru nezaposlenosti, v nedogled) zmore zapolniti z veseljem ali vsaj z
minimalno mero zadovoljstva, prepotrebnega za strpno sobivanje… skratka, večajo
se razmere, ki so skrajno neugodne za kakršnokoli podobo sobivanja, pomeni, da
sobivanje v določenem trenutku – »poči«!
Pri
človeku je krepko drugače, in to ne samo zaradi tega, ker si človek življenja
ne osmišlja s posedovanjem materialnega (človek materialno potrebuje bolj ali
manj za to, da si z njegovo pomočjo zagotavlja osnovne fiziološke potrebe, da
si zagotavlja tisto, kar kot sleherno bitje potrebuje za lasten obstoj), pač pa
si ga osmišlja z lastnim izkazovanjem, z lastno tvornostjo oz. snovanjem. Da,
človekova prizadevanja vselej potekajo v razmisleku o odnosu do skupnosti in v
želji (nameri) po doprinašanju, v kakovostnem smislu, tako neposrednemu, kakor
posrednemu okolju, v katerem biva (dočim človejaka, kakor vsako nagonsko bitje,
vodi nagon po samoohranitvi, pa se neizogibno izkazuje v podobah, kakršnim –
napačno sicer, a kljub temu – pravimo sebičnost). Obenem pa človek razpolaga s
kompleksnim (celovitim) mišljenjem, temelječem na zmožnosti abstraktnega
mišljenja (dospevanja do neposredno nevidnega, do neposredno in s čutnimi
zaznavami neprepoznanega), razpolaga skratka s tistim, čemur pravimo – razum
(to je tista vrsta oz. način mišljenja, ki krasi skrajni desni del/ček Gausove
krivulje, tista uradno opredeljena 2,1 % celotne populacije, in je neizogibno tudi
ali predvsem za »genije«, za bitja, potemtakem, ki kot vrsta sploh ne obstajajo
– nobena znanstvena veda ne govori o genijih, govorijo pa o človeku – razumskem
bitju!)… in tega razuma noben stroj, nobena naprava nikoli ne bo zmogel(la)
(nobena tehnična stvaritev namreč ne bo zmožna samostojnega, suverenega
razmišljanja v vseh možnih okoliščinah, in še zlasti ne v okoliščinah, ki bodo
nastale – torej v času programiranja delovanja strojev in naprav še niso bile
znane – kot posledica aktualnega delovanja /tudi/ strojev in naprav), kar
pomeni, z drugimi besedami, da si ni moč predstavljati (vsaj resno ne) »sveta
računalnikov« oziroma bivanja, v katerem bi stroji prevzeli popoln nadzor, in
bi to bivanje celo lahko trajalo (četudi povsem kaotično, samo sebi v škodo
delujoče)!
Da,
pravijo, da je vsaka zadeva sestavljena iz (lastnih) nasprotij, da ni ničesar »samo
belega ali samo črnega«, pa… pa tudi tehnološkega napredka ne more biti, ki bi
v večinsko nerazumskem, nagonskem svetu zmogel (dolgoročno) zagotoviti karkoli
drugega kot razkroj taistega sveta (oz. njegove aktualne podobe)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar