"Spoštovati je treba vsakega človeka!" (!!! ZANIMIVO BRANJE !!!)

Naslovna trditev je ena izmed številnih, v katere so človejaki »naučeni«, »vzgojeni«, in zgolj to. Čemu v navednicah? Radi tega, ker NISO tudi zares naučeni in vzgojeni, kajti ko bi bili, bi to ne samo znali izkazovati, pač pa bi, preprosto, tudi izkazovali! Da pa temu ni tako, je pa moč vide(va)ti na slednjem koraku, tudi v okviru »komuniciranja« znotraj različnih spletnih omrežij.

Trditev »Spoštovati je treba vsakega človeka!« dokazuje dvoje. Najprej to, da človejaki sploh NE RAZUMEJO ( = NE VEDO) kaj to spoštovanje je. Nato tudi to, da »naučeno« ( DOMNEVNO znati) ne vodi brezpogojno tudi do razumeti ( = razumevati) in, posledično, do znati ( = izkazovati to, kar in kakor znaš)! Z drugimi besedami, dokazuje to, da je človejaško prepričanje o tem, da obče nerazumevanje (stvarnosti) temelji na neznanju, napačno. Kar tudi je, kajti dojemljivost (zmožnost razumevanja) NE temelji na podatkih (na možnem znanju), pač pa je naravna danost, odvisna izključno od zasnovanosti možganov, s tem od načinov mišljenja, s katerimi posamezna bitja razpolagajo (o tem, da ves živalski in človejaški, torej nedojemljivi, nagonski svet premore zgolj konkretno oz. praktično mišljenje, medtem ko je za človeka, razumsko bitje, poleg omenjenega značilno tudi abstraktno mišljenje, posledično celovito oz. kompleksno, sem že velikokrat zapisoval, pa tu podrobneje ne bi)! Pomeni, z drugimi besedami, da se razumevanja (in s tem dejanskega, v praksi izkazovanega znanja) NE DA NAUČITI! In, kakopak, pojasnim, zapisano…

Osredotočimo se na tri besede, iz naslovne trditve, na besede »spoštovati«, »(je) treba« in »vsakega«. Najprej pa se povprašajmo, od kod izvira konkretna trditev, čemu je nastala?

Odgovor na prvo vprašanje, na ta od kod, je sledeč: od »zgoraj«, konkretno od tam, kjer je občost videla določeno vrsto »avtoritete« (žal zgolj avtoriteto moči, zmožnosti izdajanja »potrdil« o pravilnem in nepravilnem, posledično odločanja o tem, kje bo posamezna »duša« končala, v »raju«, če bo pridna, ali v »peklu«, če ne bo pridna), določeno vrsto (žal izključno lažnega!) »razumevanja« njenih težav (težav občosti in slednjega njenega, nerazumevajočega oz. nerazumskega pripadnika), določeno vrsto (žal le navidezne) »pomoči«, taistim posameznikom in občosti (v podobi spovedi in tolaženja ter produciranja upov v neko »boljše, lepše življenje«, žal posmrtno, potemtakem takrat, ko taistega življenja sploh ne bo več!). Od kod, torej? S strani uradnih predstavnikov verovanja, s strani Cerkve!

In odgovor na drugo vprašanje, na tisti čemu? Preprosto: Cerkev je (bila) VEDNO na strani bogastva, na strani tistih, ki so imeli (in razpolagali z njimi) materialne dobrine, in takšno vlogo izkazuje iz povsem preprostega, praktičnega razloga, katerega se da pojasniti takole: v kolikor podpiram tistega, ki ima, in mu pomagam (v odnosu do tistih, ki nimajo) to imetje obdržati, potem bom (za nagrado) tudi sam nekaj prejel, za to, izkazano podporo! In, ja, popolna resnica, Cerkev (in njeni »dostojanstveniki«, ki, absurd, niti tega NE VEDO, kaj to dostojanstvo je!) je vselej imela, in ima, na računu, v posesti(h), skozi položaje (s tem tudi pravice) v okviru družbenih razporeditev, in je to svoje imetje, skozi čase, le povečevala, z njim počela natanko isto, kar s svojim imetjem počenjajo »bogati«, pomeni, da je oplajala to, kar ima, ga večala, krepila (s čemer izkazuje, znova absurd, tudi to, da je, v bistvu, KRŠITELJICA taistega nauka, taistih zapovedi, o katerih drugim, občestvu razlaga, in njih izkazovanje od občestva ne samo pričakuje, pač pa tudi terja, kajti – v kolikor me spomin ne vara, potem je tisti, na katerega se Cerkev sklicuje, potemtakem Kristus, skromnost in delitev razglašal kot krepost, vrlino?!). Da, »spoštovati je treba VSAKEGA človeka« se nanaša tudi na fevdalca (zemljiškega gospoda/rja), grofa, kralja in carja, kajti (po starem, pa tudi po novem, človejaško novem starem, kakopak, ki še vedno tolmači stvarnost z »usodo« oz. »usojenostjo«, potemtakem z »božjo voljo«, s taisto »božjo voljo«, katero naj bi »bog« predal »človeku«) »bog je naredil svet, bog je naredil tudi fevdalca, grofa, kralja in carja, potemtakem so našteti (in njih vloge, izkazovanja) po božji volji, katero JE TREBA SPOŠTOVAT (se mu/jim ne zoperstavljati, pač pa stoično ga/jih prenašati, ne glede na to, kaj in kako počnejo, obenem pa »vedeti«, da mi bo tuzemsko trpljenje, in potrpežljivost, bogato poplačana, če bom priden, seveda, v »raju«, kjer bom razpolagal s temeljnim »življenjskim smislom« človejakov: lahko bom jedel in pil do sitega in odžejanega, nič mi ne bo treba delat in smel bom, kolikor bom hotel, uživat)!!!

VSAKOGAR – TREBA – SPOŠTOVAT!

Kaj je to spoštovanje?

V kolikor bi uporabil jezik matematike, bi pojasnil, da je spoštovanje (spoštovanost, spoštovati in/ali biti spoštovan) zgolj neke vrste MERSKA ENOTA, tako kot sta to tudi pojma pridnost in bogastvo, ter mnogi drugi. Z drugimi besedami: izkazovanje (ali neizkazovanje) spoštovanja izpostavlja razlike med tistim, kar je spoštovanja vredno, in tistim, kar ga ni. Zdaj pa takole: tam, kjer VSE »spoštuješ«, tam NIKOGAR NE SPOŠTUJEŠ! Potemtakem tudi »tam, kjer so VSI pridni in bogati, tam NIHČE NI ne priden, ne bogat«! Nerazumljivo? Pojasnim, kakopak!

Vzemimo za primer bogastvo. Občost (človejaki) namreč izredno dobro vidi materialne dobrine (materialno imetje), pravzaprav so le-te njeno življenjsko gonilo. In vzemimo za primer soseda (prvi sklon dvojine, potemtakem gre za dva posameznika). Med seboj se, kako se ne bi, primerjata, in ugotavljata sledeče: oba imata (vsak svojo) malodane enaki hiši; oba imata (vsak svojega) malodane enaka avtomobila; oba si lahko (vsak s svojo) s plačo malodane enako/isto »privoščita«, potemtakem sosed (katerikoli) NI bogat(ejši) od drugega, sta si enaka!

Kaj vidimo, iz zapisane ugotovitve? To, da ugotavljanje »bogastva« temelji na materialnem imetju, konkretneje: na KOLIČINI materialnega imetja, in »je bogat« tisti, ki IMA VEČ od ostalih (od povprečja)! Seveda, lahko je manj ali več, celo »nesramno bogat«, a je, v vsakem primeru, »bogat« zaradi tistega »VEČ imeti«!

Pridnost. Je priden tisti, ki pod (strogim) nadzorom delovodje (in izključno zaradi strahu pred tem, da bi mu, v primeru nepridnosti, odtegnili od plače, ga kako drugače kaznovali, ga celo odpustili) opravi naloženo mu delo, ali je priden, zares priden, tisti, ki sploh ne potrebuje nadzornika ( = biriča) za to, da svoje (prevzete) zadolžitve korektno, vestno, pošteno opravi (iz preprostega razloga, ker ima t. im. čut odgovornosti, ker se zaveda, da je nekaj prevzel, da bo za ta nekaj tudi plačan, pa zaradi tega mora nekaj tudi narediti!)? Drug, ZGOLJ DRUG JE (zares) PRIDEN, ostali pa, pač, delajo zgolj to, in toliko, kolikor MORAJO delat, da bi se jim izteklo (to, kar pričakujejo, da bi zaslužili)!

In povsem enako velja še za marsikaj drugega, tudi za poštenje (poštenost), ki ni dejansko poštenje takrat, kadar ne vzameš, ker ne smeš vzeti (ker se bojiš posledic!), pač pa je poštenje takrat, kadar ne vzameš tudi takrat, kadar bi sicer lahko vzel, a se zavedaš, da tisto, kar bi vzel, preprosto, NI tvoje!

Dolgo, predolgo sem delal v različnih sredinah, spoznaval različne (predvsem pa številne) posameznike, in njih izkazovanja, in ugotavljal to, domnevno poštenje! Videval…

Je pošteno to, da prvi, ki pride na delovno mesto, žigosa kartico (s tem potrdi njegovo prisotnost na delu, s tem potrdi njegovo pravico do polnega izplačila plače) sodelavcu (ki bo, morda, prišel v službo šele čez pol ure, morda uro, celo kasneje)? Je pošteno to, da, ko te pošljejo uredit neko zadevo za službo (v interesu podjetja) obenem skočiš še na tržnico, v trgovino, in s tem v službenem času (v času, v katerem naj bi delal za službo, ne zase!) opravljaš zasebne opravke (da ti ni treba zanje izgubljati svojega prostega časa) in si za to opravljanje zasebnih opravkov tudi plačan?! Je pošteno to, da s tekočega traku (ali od koderkoli drugod) vzameš tisto, kar potrebuješ (ali kar potrebuje nekdo drug, ti pa mu boš taisto pro/dal), in to počneš le zaradi tega, ker taisto počne tudi tvoj šef (ki tudi tebi dopušča, zaradi tega, da ti ne bi njega »izdal« nadrejenim, ali zato, ker to počno »vsi«)?! Je pošteno to, da ti kolega, nek sodelavec, s službenimi pripomočki, na služben strošek, celo s službenim materialom naredi neko »uslugo«?! Seveda, da ni, vse navedeno (in še marsikaj drugega) je le – odtujevanje (nečesa nekomu drugemu) in prilaščanje sebi, potemtakem, preprosto zapisano, KRAJA, potemtakem – nepoštenost! Pa čeprav v okolju, za katerega, zgolj po človejaško, seveda, velja, da »s(m)o vsi pošteni«!!!!

Da, tudi spoštovanje je merska enota, ki deli med tistimi, kateri se izkazujejo z določenimi vrlinami (in jih kaže ne samo spoštovat, pač pa tudi posnemat… in bi tudi posnemali, ko bi občost vedela, kaj to morala, etičnost je, ko bi takšna, moralna, etična, zmogla biti!!!) in tistimi, ki teh vrlin ne premorejo (in jih ne kaže spoštovat), potemtakem spoštovanje NE temelji na posamezniku (še manj na vsakem), pač pa na konkretnem izkazovanju, na konkretnih zmožnostih, udejanjanih, bolj ali manj dosledno, v vsakdanjem življenju (in tudi takrat, ko v bližini ni strogega nadzornika oz. biriča, tudi takrat, kadar sem povsem sam, morda celo na »položaju«, v poziciji moči, torej takrat, ko mi, domnevno, nihče ničesar ne more, četudi se napačno izkazujem!)!!!

Obstaja, pri občosti, takšno spoštovanje? NE. Občost svoje »spoštovanje« gradi izključno v odvisnosti od tega, kar njej prija! Vzemimo, za lažjo ponazoritev, literarnega junaka Robina Huda. Znan je kot (»ljudski«) junak. Čemu? Ker je KRADEL bogatim in dajal revnim ( = občosti)! Pazi, kradel je, in kraja (ne glede na to, kaj kradeš, komu kradeš in čemu to počneš) je opredeljena kot nedopustno ravnanje, nemoralno dejanje!!! A, kljub temu, tako kaže, je z njo vse v redu, kljub temu je tudi z kradljivci (lopovi) vse v redu, takrat (in dokler) del nakradenega podelijo z ostalimi, z občostjo! O tem, ne nazadnje, pričajo tudi zgodbe, doživete v novejši slovenski (pa ne le slovenski) »zgodovini«, zgodbe, ki govorijo celo o »nacionalnih junakih«, ki so jemali (in si prilaščali) in razprodajali tisto, kar jim nikakor ni pripadalo (t. im. družbeno premoženje), a so bili, kljub temu, junaki, celo »spoštovani«, vse do tedaj, dokler je tudi občestvo nekaj imelo od njih početja! Kasneje pa so jih začeli pljuvat, kakopak, in jih pljuvajo še danes, medtem ko sebe (ki so taiste spravili »gor«, jim, s tem, omogočili njih početje, to početje celo leta zrli in dopuščali!) opravičujejo z večno zelenim šansonom »nismo vedeli«!!!

Je zdaj bolj razumljivo to, o čemer pišem? Je razumljivo, denimo, to, da vsakogar, preprosto, ni moč spoštovat (lahko pa ga upoštevaš, upoštevaš njegov obstoj, njegove želje in potrebe, celo prav bi bilo tako, v nekih normalnih, zares normalnih, predvsem pa človeških sobivanjih!), pač pa da si mora spoštovanje slehernik »prigarat«, s svojimi trajnimi (ne le enkratnimi ali občasnimi) izkazovanji, udejanjanimi v okviru etičnega (o katerem pa, aleluja, občestvo itak POJMA NIMA!!!)? Je razumljivo to, da spoštovanje ne temelji na neki konkretni posameznosti (posamezniku), pač pa na njegovih izkazovanih ravnanjih, zmožnostih? Je, morda, razumljivo tudi to, da spoštovanja (in ljubezni, tudi »domoljubja«!) ni mogoče zapovedovati, terjati (ker je, v takem primeru, zgolj takšno, kakršno se v praksi tudi izkazuje, torej domnevno, LAŽNO!), pač pa gre v teh primerih za kategorije, do katerih se je potrebno prigarati, do katerih se mora spoštovan (ali ljubljen) dokopati na osnovi tistega, kar navzven (torej v odnosu do drugih) in v odnosu do sebe (občestvo ima dvojna merila, sebi prizanesljiva, drugim ne, medtem ko načelnost/etičnost terja poenotenje meril, še več, do sebe terja celo večjo strogost kot do drugih!) izkazuje?!

NE, ne, DALEČ OD TEGA, da »je treba vsakogar spoštovat«. Osebno lahko preštejem na prste obeh rok, tiste, katere zmorem zares spoštovati, in tudi jih, spoštujem! Vse ostalo pa… mar svetovni tokovi ne govorijo o poplavah nemoralne nesnage?!