Že
mnoga človejaška »modrovanja« sem poslušal, malodane z vseh področij, pa sem
slišal tudi prenekatero s področja psihe in/ali psihoterapije. In to tudi
mnenja, izkazovana s strani »izobraženih«, potemtakem domnevno usposobljenih
posameznikov, a kaj, ko je njih usposobljenost, žal, le – domnevna (in
formalna, s spričevalom, povsem nevrednim, izkazana)! Ni namreč znanja (neke
količine podatkov, o čemerkoli), ki se kot dejansko (po)zna(va)nje izkazuje, v
kolikor ni razumljeno, tako neko konkretno (posamično) znanje, kakor tudi
celota, znotraj katere se odvijajo (v medsebojnem pogojevanju) določeni procesi
in, kot taki, to celoto tvorijo!
Tako
sem poslušal tudi napotke v zvezi z bolečino, praviloma usmerjene v odpravo
bolečine, kot nečesa slabega, neželenega, škodljivega. Pa poglejmo najprej, kaj
to bolečina pravzaprav je!
Bolečina,
naj bo fizična ali psihična, je zgolj in samo neke vrste alarm, je klic telesa
in/ali psihe, ki govori o tem, da je s telesom in/ali psiho nekaj narobe!
Bolečina sama po sebi ne obstaja, ne more biti (kakor nobena druga stvar ne
more biti to!) sama sebi vzrok, potemtakem je posledica (nekega vzroka)!
Obče
poznan je rek, da »je boljša preventiva kot kurativa« ( = boljše je
preprečevanje posledic kot njih odpravljanje), kaj takega (torej preventivno
delovanje) pa lahko izvajamo samo tako, da odpravljamo neželene vzroke, torej
tista (neželena) stanja, ki utegnejo pripeljati do (nam) neželenih posledic
(dokler teh stanj ni, dokler ni vzroka, do tedaj tudi posledica, v konkretnem
primeru bolečina, ne more obstajat!).
Obstajajo
bolezni, katere označujemo kot »zahrbtne«, tihe bolezni, in jih imamo za takšne
izključno zaradi tega, ker se v večini svojega odvijanja izkazujejo tako, da o
njih, preprosto, ničesar ne vemo, jih sploh ne zaznavamo, ko pa jih zaznamo,
takrat je, običajno, že prepozno, da bi jih uspešno odpravili (ozdravili)! In
obstajajo bolezni, ki od samega svojega začetka govorijo o sebi (povišana
telesna temperatura, slabost, vrtoglavica, slabokrvnost… in še cel kup nekih
drugih načinov izkazovanja /posameznih obolenj/, znotraj katerega je tudi –
bolečina), pomeni, da se lahko prav zaradi te govorice (neizogibno opažene)
pravočasno lotimo zdravljenja (v kolikor teh znakov, in med njimi tudi
bolečine, namerno ne prezremo, ali jih (je) odpravljamo z ustreznimi sredstvi)!
Vzemimo nekaj banalnih primerov…
Ko
začutim skelenje zoba (kasneje tudi bolečino) VEM, da je z zobom nekaj narobe,
pa – če se pravočasno odpravim k zdravniku, rešim zob! Ko se zavem, da imam
pogoste (ali celo redne) vrtoglavice, takrat vem, da je nekaj narobe s krvnim
pretokom (oz. pritiskom), pa imam večjo možnost za to (če se odpravim na
pregled) da odkrijejo morebiten razlog, ki taiste vrtoglavice (kot posledico
nekega konkretnega stanja) povzroča in da ga odpravijo. Ko vidim, da je blato
trajno temne, »črne« barve, takrat bi moral vedeti, da z njim izločam tudi kri,
in bi se moral zavedati tega, da je nekaj narobe v prebavnem traktu, in si
lahko, s pravočasnim pregledom, rešim živetje…
Povsem
enako je z (katerokoli) bolečino! Je zgolj in samo znak (alarm), da je nekaj
narobe, pa naj ta »nekaj« tiči v telesu ali v psihi, je popolnoma vseeno,
princip poseganja je v obeh primerih enak: poiskati razloge bolečine in jih odpraviti
(s tem pa, brezpogojno, odpade oziroma preneha tudi bolečina sama, kot
posledica teh vzrokov, kot, v bistvu, neke vrste govorica telesa/psihe o tem,
da je »nekaj« narobe – s telesom in/ali psiho)!
Res je,
dejstvo, bolečina je sila neprijetno stanje, ki s trajanjem postane trpljenje,
s tem pa sila neugodno deluje na samo kakovost živetja (pravzaprav zmore samo
živetje postati izključno trpljenje, potemtakem takšna vsebina, kakršna
tistemu, ki jo živi, ne pomeni ničesar drugega kot mučenje, pa tako mučeno
bitje išče, v skrajnem primeru, izhod iz trpljenja tudi v samo-končanju lastnega
živetja!), zato je tudi res, da je smotrno najti način(e), s katerim(i) je moč
taisto bolečino vsaj omiliti, jo celo spraviti na raven nezavedanja (denimo z
raznimi protibolečinskimi sredstvi), s čemer sprotno (tekoče) živetje olajšamo,
obenem pa je NUJNO poiskati vzroke taiste bolečine, in jih (vsaj skušati) odpraviti,
kajti – to, da popijem analgetik, in me bolečina preneha mučiti, to še ne
pomeni, da sem se z analgetikom na ustrezen način ločil same bolezni, katera mi
bolečino povzroča, nasprotno – v gromozanski večini primerov to pomeni samo to,
da sem samega sebe (pre)slepil, da sem, posledično, dal bolezni nek dodaten čas
na razpolago, čas, v katerem se bo še bolj razvila, postala še močnejša in mi
bo, prav zaradi tega, dajala manj možnosti za uspešen boj proti njej!
Čeprav
zadeve delujejo na povsem enak način, na področju telesa, kakor na področju
psihe, je psihična bolečina (psihično trpljenje) krepko hujša zadeva od
fizičnega, bolj učinkovitejša obenem pa tudi – bolj zahrbtna (in v uničevanju
uspešna)! Čemu? Preprosto…
Najprej
se moramo zavedati tega, da se bolečina telesa hitreje izkaže kot bolečina
psihe, obenem pa je bolečino telesa moč nadzorovati z raznimi lekadoli,
panadoli, aspirini… dočim pri bolečini psihe kaj takega ni mogoče. Res je, da
se lahko »samozaposlimo z nekimi mislimi«, res je, da zmoremo lastno zavestno
bivanje (nekaj časa ali pa celo življenje) preusmerjati na neke ljube nam teme,
področja, in s tem potlačiti (nekam v globino, iz sfere aktualnega zavedanja,
kasneje, s tovrstnim rednim početjem pa sploh iz sfere zavedanja!) »slabo voljo«,
nezadovoljstvo, bolečino, trpljenje… iz vsakdana, a je res tudi sledeče: ko
zadeve enkrat krenejo, in kadar se okoliščine, znotraj katerih se (te zadeve)
odvijajo ne spremenijo, takrat sledijo zakonu inercije in le napredujejo, korak
za korakom v smeri (po)slabšanja! Same od sebe se ne bodo, nikoli, ne
popravile, še manj odpravile, tako da tista
obča »čas vse pozdravi« ni nič drugega kot, preprosto povedano, neumnost!
Dejstvo,
če bolečino dlje časa »zanemarjaš« (ji ne posvečaš pozornosti oziroma jo, po
potrebi, odpravljaš s protibolečinskimi sredstvi in metodami), se možgani
navadijo na to (navadi se podzavest, ki ugotovi, da so vsa njena predhodna
opozorila bila neupoštevana, pa jih radi tega prepozna kot brezplodno ravnanje
in jih, preprosto, opusti!) in čez čas bolečine (neke konkretne) niti ne
zaznavajo več! Bi se dalo reči, da za konkretno bolečino otopijo. In se, na
področju psihe, ta otopelost vidi v stanjih (njih videnje je dosegljivo
malodane vsakomur), ki jih opredeljujejo s tem, da »se je nekdo zresnil, da je
postal zrelejši, letom primernejši«, ali pa spremembe ugotavljajo v povsem
drugačnih podobah (da, vsa nezdrava odstopanja se lahko izkazujejo v obeh
skrajnostih, pa, denimo, lahko ostajaš »suh kot trlica«, čeprav se dobesedno
bašeš s sladkarijami, ali pa se debeliš, se »vse zalepi nate«, čeprav skušaš
obroke odmerjati v okvirih zdravega!) in se, med temi podobami, lahko
izkazujejo tudi takšne, ki sodijo, na primer, v (najprej) mazohizem in
(naknadno) v sadizem! V obeh primerih gre namreč izključno za psihično
obolelost, pri čemer druga izvira iz prve (pojasnim, čimbolj preprosto: kadar
trajno trpiš za bolečino, takrat lahko pride do tega, da si ob koncu dneva »čestitaš«,
ker si uspel prestati boleč dan… to »čestitanje« sčasoma preraste v stanje, v
katerem si brez bolečine ne moreš najti zadovoljstva, ker si radi česarkoli
drugega, razen za prestajanje bolečine, nimaš za »čestitat«, zaradi česarkoli
drugega ne moreš biti zadovoljen s samim seboj, v bistvu zaradi bolečine sploh
nisi zmožen kolikor toliko normalno funkcionirat… ko ugotoviš, da je bolečina
tebi zadovoljstvo /takrat si že v mazohizmu, bolečino, v kolikor je ni same po
sebi, povzročaš, namenoma, sebi/, takrat začneš /izhajajoč iz lastnega
doživljanja – tako, kot to občost tudi sicer, povsem subjektivno, po sistemu »skozi
lastne oči« počne, kadar »ugotavlja« nekaj, karkoli - domnevati oziroma
misliti, da je bolečina v ugodje tudi drugim /če je meni, čemu ne bi bila tudi
drugim, saj z menoj ja ni nič narobe/, s tem, s takšnim načinom dojemanja pa že
dospeš v fazo sadizma, torej v stanje, pri katerem najdeš sebi zadovoljstvo
takrat, kadar drugim povzročaš bolečino!
Kakorkoli
že, kakor lahko trajna telesna bolečina povzroči psihično trpljenje, še bolj
verjetno je obratno, še bolj je verjetno to, da bo psihična bolečina prerasla v
psihično motnjo, le-ta v psihično obolelost (bolezen), le-ta pa se bo odražala
tako v odnosu do okolja (postaneš »zrelejši«, za kanček bolj odmaknjen, ali pa,
v drugi skrajnosti, postaneš iskalec raznih druženj, znotraj katerih – in še
najlažje z raznimi drogami, med katere sodi tudi alkohol, ali s spolnostjo, ali
z nečim podobnim – najdeš sebi tisto vsebino, katero potrebuješ da »greš dalje
skozi lastno živetje«… lahko pa se, na primer, tudi s prekomernim pospravljanjem
stanovanja, s kompliciranjem sicer enostavnih opravil… opreš na določene »oporne
točke« in si z njih uspešnim opravljanjem/uporabljanjem najdeš gonilo za naprej…
za slab, povsem nekakovosten »naprej«, a kljub temu), kakor se bo odražala
tudi v odnosu do telesa (se bo začela izkazovati v podobi psihosomatske
bolezni, ali več teh bolezni), pa lahko pride do slabokrvnosti, trajnih
vrtoglavic, izgube zavesti, mišične zakrčenosti, splošne neodpornosti, prehranjevalnih
(in/ali prebavnih) motenj… v skrajnem primeru tudi do slepote, oglušelosti,
ohromljenosti (delne ali celovite), smrti (tako kot posledice samomora, kot v
podobi samoumevnega zaključka povsem nedelujočega organizma, telesa)!
Ne, z
bolečino se nikakor ne kaže spopadati, in se truditi utišati jo! Ja, bolečino
je potrebno obvladovati, jo spreminjati bodisi v znosno ali jo, začasno,
potisniti v nezavedanje, vendar – spoštljivo z bolečino, poslušaj jo in se
odpravi k zdravniku (kadar ti konstantna, trajna bolečina govori o tistem »nekaj
je narobe«… kadar ti konstantna povišana/zmanjšana telesna temperatura ali
krvni tlak… govori o nezanemarljivi spremembi stanja… kadar te spremlja
bolečina v prsnem košu, in te spremlja od prebujanja do zaspanja, iz dneva v
dan, neprekinjeno, in ni posledica ne motenj v delovanju srca, ne vnete
neke-prsne-mišice)!
Kar
nekaj tovrstnih primerov sem doživel ter jih obravnaval (odpravljal) in jamčim:
z odpravo psihične obolelosti so odpadle tako razne motnje (obsesivno-kompulzivne),
kakor razne »bolezni telesa« (leta brezuspešno zdravljene s strani splošne
medicine!), kakor tudi vse bolečine, temelječe na konkretni (psihični)
obolelosti (oziroma iz nje izhajajoče)! Tako da: bolečina skuša biti prijatelj,
četudi kot neljub sprejet, skuša ti povedati o tistem, kar si sam/a zanemaril/a,
skuša te opozoriti, da se nekaj odvija tako, kot se ne bi smelo, pa – nikar je
ne zanemarjaj, še manj obravnavaj kot razlog (vzrok), proti kateremu se je
treba boriti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar