Branjevkine črke

Da, tudi ta je iz izbora Hotenja 24, tudi moja. Je vrag... 

Ko na “svoji” polici, med knjigami, katere si sam spisal, med tistimi, pri katerih si sodeloval, s pisanjem, ali tistimi, v katere so, v podobi izbora, tvoje zapise vključili, ugledaš knjigo, ob kateri se začudiš, češ - le kaj pa ta počne tu, na “moji” polici?! In se, da je ne bi prehitro izvrgel, ji drugje mesto odredil, podaš raziskovat, pa najprej najdeš, v kazalu, svoje ime, nato ugotoviš, ko prelistaš, da k imenu sodi simpatično število zapisov. In je simpatična, vsaj meni, ta, ki jo pretipkam, semkaj, preden zaključim izbiranje iz izborov.

Na tržnici branjevka. Leta že ista.

Nič vrste, nič drena, nikoli, krog nje.

Na štantu pa, v kupih, zgolj listič do lista,

z njih črke po svežih besedah diše...

Jih v upanje daje, s popustom na kilo,

premajhni so grami za tukajšnji svet,

zgolj čaka, če bo se vsaj komu stožilo,

po njih, da bo, kupljene, zlagal v sonet...

Naj sije, da vrelost z asfalta, kipeče,

se zliva prek stegen spodrezanih kril,

naj lije, da v hladnem objemu drgeče,

ko up se, z utripom, pretaka prek žil...

v vsakem vremenu, in dnevu, in času,

v nasmehu in v solzah skaljenih oči,

ponuja, namenjene tugi in špasu,

na kilo, s popustom... po barvi diši...

Se, tu in tam, sam k njej, pohlevno, odpravim,

brez cvenka, nasmeh zgolj v plačilo ji dam,

in potlej... brez veze, da karkoli pravim,

zložim njene črke, kot tu, kakor znam...