Da, priznam ga! Pred leti sem se odločil, da se
umaknem iz javnega prostora, in to mi uspeva, včasih tudi zahvaljujoč
mukotrpnim pojasnjevanjem o tem, čemu se ne morem odzvati vabilu, prošnji,
pričakovanjem. Podobno sem, leta nazaj, ugotovil, da je povsem brezpredmetno
vlagati čas, in energijo, v zapisovanje “resnejših” vsebin, po vprašanju
obsega, ne načinu pisanja, potemtakem v zapisovanje rokopisov, namenjenih
knjižni izdaji. Da bi zabaval občestvo, mi na kraj pameti ne pride, da bi s
pesmimi za otroke skušal tudi vzgojno delovat na mlade (in morebitne ter zgolj
tozadevne) bralce, v tem ne vidim nikakršnega smisla, pa ni volje za kaj
takega, da bi pisal o zadevah, ki ne samo, da so občestvu nerazumljive, pač pa
jih tudi kot nesprejemljive, celo neumne obravnava, pa - znova tisti čemu?!
K sreči moj greh ni tisti pravi, kajti nisem se
zaobljubil (samemu sebi), da ne bom več pisal, le smisla v tem pisanju
(daljših, zahtevnejših) sestavkov nisem videl, in ga, še vedno, ne vidim. A sem
se, kljub temu, odločil, da zastavim, nov rokopis, pa ne literarne narave, pač
pa rokopis, ki govori o vsem znanih vsebinah, tistih vsakdanjih, ki te vsebine
razlaga, upajoč (v podobi zelo bledega, medlega, bolj umišljenega kot dejansko
zasnovanega upanja), da pisanje dospe v tiste redke roke, katerim je namenjeno,
ker so ga zmožne, vsaj načeloma, razumeti. Če pa so ga zmožne kritično
(pre)brati, na način, da se ob posameznih trditvah zamislijo, skušajo tem
trditvam najti argumentirane, potemtakem ugovore, katere je moč, v podobi pravil,
izkazati v praksi, v realnem življenju, o tem pa nisem povsem prepričan!
Kakorkoli že, zastavil sem, zastavil tisti nekaj,
kateremu bom v naslednjih dneh, tednih, mesecih posvečal potreben čas, in se mi
sploh ne bo mudilo k zaključevanju, taistega zastavljenega. Ko bo, če bo,
takrat, pač, bo! In prilepim, tukaj, uvodni nagovor (ter pojasnilo, k temu
nagovoru sodeče)...
Težko je živeti nerazumljen, nenehno, in na slednjem
koraku. Težko je živeti nerazumljen, med temi, ki menijo, da so ti dolžni
razlagati o tem, kako bi moral živeti, da bi njim bilo prav! Med temi, ki
bodisi sploh še zastavili niso, svojih življenj, bodisi se izkazujejo zgolj v
živetju¹, medtem ko do življenja ne dospevajo. Sam pa ga živiš, desetletja.
Težko je živeti med temi, ki menijo, da si jim dolžan pojasnjevati, celo
opravičevati vsak korak svojega izkazovanja, obenem pa vedo, da sami smejo
živeti natanko tako, kakor jim prija, kajti – imajo eno samo življenje! Da,
težko je živeti med vsemi pametnimi, katerih živetja je moč postaviti na skupni
imenovalec, poimenovan večno ohranjanje (edine) neumnosti na planetu.
¹živetje, zadovoljevanje temeljnih fizioloških potreb,
obstajati, biti; za lažjo ponazoritev razlike med življenjem in živetjem
zapišem sledeče: pomisli na razne umetnike, znanstvenike, idealiste, katerim,
denimo, hranjenje predstavlja le nujno zlo, katerim je malodane vseeno to, kaj
bodo jedli, ker jedo le radi tega, da zagotovijo temeljnim pogojem lastnega
obstoja (živetja), na osnovi katerega izkazujejo svoja življenja, usmerjena v
ustvarjanje novega, boljšega. Nanje, ki se odrekajo posvetnemu, živijo na robu,
ali celo prek njega, t. im. družbenega življenja, v nenehnih konfliktih z
absolutno večino, nerazumljeni, a predani tistemu, zaradi česar so redki in
posebni, tvornosti, tvorjenju, delu! In pomisli, na drugi strani, na absolutno
večino, kateri šteje to kolikokrat in kaj bo jedla, kateri je lastno ugodje
temeljno vodilo njenega živetja, njegov smoter, cilj! Pomisli nanje, katerim je
delo zlo, potrebno za doseganje materialnih dobrin, potrebno za to, da na
njegovi osnovi dospeš do zmožnosti kupovanja, imetja, do tega, da s predmetnim,
katero imaš v lasti, lastno »pomembnost«, »moč«, »sposobnost« izkazuješ!
Živetja je zmožno vse, vsaka rastlina, žival, celo predmet. Tudi kamen zmore
biti. Življenje pa…
Ni komentarjev:
Objavite komentar