Veliko,
preveč primerov »poštenosti« sem doživel, na vseh področjih svojega bivanja, da
ne bi vedel tega, da je poštenost, med nagonskimi – ničelna! Kakopak, pri
drugih vidijo grde rabote (tudi takrat, ko zares niso, a je njih posledica
nekaj slabega za prizadetega, in nezmožnega realne presoje, potemtakem tudi
samo/kritičnosti), a sem jim taiste, ali podobne, zdijo povsem »normalne«,
kadar jih sami počno. »Saj vsi tako delajo,« radi porečejo…
Tudi
kot avtor sem imel blazno srečo, v življenju. In jo, še vedno, imam, kajti –
bržčas ni načina, na katerega te lahko (o)goljufajo, katerega ne bi spoznal, in
občutil. Denimo…
Dogovoriš,
z založnikom, naklado, in njej ustrezen honorar, potem pa – natisnejo krepko
več izvodov, kot je bilo dogovorjeno. Kakopak, za ta presežek se lahko obrišeš
pod nosom…
Izveš,
povsem slučajno, prek spleta, da se je tvoja pesem znašla v izboru, v knjižni
podobi. Kakopak, zadovoljen si, ko ugotoviš, da si se, s svojim delom, znašel
med desetimi izbranimi, celo zvenečimi, vendar…
Po
telefonskem pogovoru, v katerem povprašaš, na temelju čigavega dovoljenja se je
tvoje delo znašlo v izdaji, namenjeni v tržne, prodajne namene, zveš – smo mislili,
da je kolegica, ki je šla na porodniško, uredila, glede soglasja, z vami…
Pa, da
ne bo nesporazuma:
-
tovrstna
soglasja (avtorjev) morajo biti podana v pisni obliki, potemtakem dostopna in
vidna vsem in vsakomur, ki se s takšnim poslom bavi… če jih, kakopak, želi
videti;
-
ta,
konkretna zadeva ( = goljufija) se mi je zgodila dvakrat, pri dveh različnih
knjigah (izborih) in pri isti založbi!
Izveš
od prijatelja, znanca, da mu je bilo všeč tisto, kar so »po radiu« predvajali,
tvojega, ti pa, kakopak – pojma o tem nimaš! Mislim, ko ti pove, kaj je slišal,
veš, da si ti to spočel, ne veš pa tega – kdaj in pod kakšnimi pogoji si se z
radijsko hišo dogovoril o tem, konkretnem, predvajanju!
Ko
prirejajo razne nastope, nastopajoči, za katere zaračunavajo, in podajajo tudi
tvoje delo, med ostalimi, naj bi ustreznim agencijam, namenjenim ščitenju
avtorskih pravic, sporočali program (seznam del, ki jih, za plačilo, izvajajo),
vendar – bodisi sploh ne prijavljajo, ali pa prijavljajo izključno svoje
stvaritve, da jim ni potrebno namenjati denarnega nadomestila, s katerim bi,
potem, agencija izplačala honorar, avtorski, (nekim drugim, v kliko
nevključenim) avtorjem!
Dogovorijo
pogodbo s teboj (k sreči sem tvoril, dolgo, pogodbe, pa na finte bebastih
pravnikov ne padam, in, po potrebi, akt dopolnim, s svojim pripisom!), in na
začetku celo izpolnjujejo svoje obveznosti, kasneje pa začnejo, lepo, po domače
– ponavljati tvoja dela, jih v drugo, tretje… tiskati, tebi pa porečejo
saj-si-že-prejel-plačilo-zanje…
Ja, in
še bi se našlo, med tem, s čemer te okrog prenesejo. Ker te lahko, ker si
butec, pardon, ker sem butec, ki nekaj da na besedo, na dogovor, in se predvsem
izogiba sodnemu razreševanju »nesporazumov«. Bentiš, da bom za svoje beračil
nekoga, da meni v prid presodi, v državi, v kateri barabam itak nič ni,
nasprotno, prosperirajo!
Ko bi
me nekdo povprašal koliko objav štejem, bi mu ne znal odgovoriti. Pa ne, da ne
bi imel evidentiranih tistih nekaj tisoč primerov, le – vrag ga vedi, koliko je
takšnih, o katerih se mi, še danes ne, sploh ne sanja!
In ko
bi me nekdo povprašal, če mu lahko pomagam, pa mu nekaj napišem, nekaj prevedem
– ej, bratec, tolikokrat sem že pomagal (brezplačno naredil) takšnim, ki
bistveno lažje preživijo, kot jaz, pa dobesedno nič, z izjemo lastnega
zadovoljstva, ker sem pomoč izkazal, od tega imel (tudi takrat ne, ko so zadeve
tržili), da – redki, zelo redki so ostali, katerim bi, in bom, če bo tako
naneslo, izkazal tovrstno pomoč, ostali pa se boste znašli tudi brez mene!
Ni komentarjev:
Objavite komentar