Eh, pa ti spomini…

Na mojih poteh ustvarjanja, in zlasti poteh osamelca, se mi je marsikaj dogajalo. Marsikaj, kar je znalo porajati razočaranje, tudi jezo, in radost, če ne celo srečo. Nikdar pa, tudi v najhujših trenutkih, nisem odvrgel »orožja«, se predajal obupu, vsaj v tolikšni meri ne, da bi odstopil od začrtanih smeri…

 

Pomnim, bil sem še golobrk, ko sem v neko založbo odnesel svoj prvi rokopis. In mi je urednik, morda je minil mesec od oddaje rokopisa, zaupal: S svojim pisanjem me spominjate na Lermontova, ampak, veste, v poeziji je potrebno biti izviren in – če ne boste našli svoj stil, ne boste dolgo…

Pustimo ob strani izvirnost, po tematski, vsebinski plati, kajti – mar obstaja še nekaj, karkoli, o čemer že nič kolikokrat niso pisali?! Kar pa »stila«, načina pisanja zadeva – urednika so zamenjali, čez nekaj let, jaz pa sem, še vedno, tu! In ga ni, in ga ni bilo, da bi mu uspelo pogojevati mi pisanje, in živetje nasploh…

 

Nekoč so, ko sem že kar nekaj knjig, in objav, v tisku, imel ustvarjenih, na nekem, pristojnem, kakopak, ministrstvu ugotovili, strokovno, kakopak, da rokopis, katerega sem jim poslal, iščoč finančno podporo, za izdajo knjige, ni primeren za otroke. Dobro, bebci idiotski, sem takrat razmišljal, pač, bo šlo pa po težji poti, in…

Uspelo mi je, čez nekaj let, najti založnika, in ko je bila knjiga izdana…

V okviru združenja bibliotekarjev obstaja komisija, ki ocenjuje vse knjige, izdane v preteklem letu, namenjene otrokom. In ta komisija je tej knjigi namenila najvišje svoje priznanje. Z utemeljitvijo, da ne gre samo za umetelno literarno delo, pač pa obenem tudi za učni pripomoček, za katerega bi bilo dobro, ko bi ga imela (vsaj) vsaka (osnovno)šolska knjižnica. Narišimo črke.

In, mimogrede – niti ni tako malo tistih, od katerih sem slišal, da so se njih otroci prav s pomočjo te knjige naučili velikih tiskanih črk.

 

Nekoč, takrat sem še sodeloval na raznih, a ne vseh, literarnih natečajih, mi je možakar, tozadevni satirik, neposredno pred prireditvijo, na kateri so razglasili rezultate, in delili »zbornik«, z objavljenimi tridesetimi najboljšimi besedili, razlagal o tem, kako je potrebno pisati, zlasti satiro, ki je, po njegovem, izjemno zahtevna rabota. Poslušal sem ga, in si mislil svoje in – tudi ko bi hotel, verjetno ne bi do besede prišel, vsaj učinkovite ne, tako je bil »pameten«, in »pameten«…

Nekoliko kasneje, po uradnem programu (mislim, da je takrat prav Adi Smolar imel nastop), so razglasili štiri nagrajence. Dva za delitev tretjega mesta, ter dva, za drugo in prvo. In na oder smo prišli samo trije, kajti…

Kakor je povedal povezovalec programa, se je prvič zgodilo, in zahvaljujoč tajnosti sodelujočih (prispevke smo pošiljali pod šiframi, ne označenih s svojimi imeni), da je nekdo osvojil dve nagradi. In ta nekdo sem bil jaz. Tretjo in prvo…

Tisti »učitelj«, ki mi je o pisanju razpredal, je po zaključku dobesedno mrknil, nikjer ga ni bilo videti. In izkazalo se je, da niti med trideseterico ni prišel.

 

Ja, marsikakšne »levje skoke« sem doživel, tudi zahvaljujoč svojemu pisanju, temu, da počnem nekaj, brez česar, v bistvu, niti dihati ne morem, če se, malo, v prispodobi izrazim.

Ni deset let tega, kar me je gonilna sila mariborskega literarnega združenja, in spletne literarne revije, povabil, da imam pri njih literarni večer. In ko sem dospel, mi je, takoj po uvodnem pozdravu, povedal: Veste, kdo je tu, v občinstvu? Tihomila Dobravc! Mi je nenehno žugala, da moram priti pravočasno po njo, da ne zamudi večera. Rada bi vas tudi v živo spoznala…«

Tihomila Dobravc! Takrat je štela prek devetdeset let (letos beleži sto prvo obletnico rojstva, svojega, seveda). O njej sem se učil v osnovni šoli, njene pesmi smo morali znati »na pamet«… in ona, v svoji častitljivi starosti, mene pozna, in me želi videti, z menoj spregovoriti?!

 

Ja, na tak način sem, ponovno, spoznaval mnoge, za katere sem sicer vedel, da obstajajo. In so me hodili poslušat razni, od 'šice iz vrtca (po več kot petdesetih letih me je hotela videti, ko je slišala, da imam nastop), prek meni zelo ljubega, vsega spoštovanja vrednega, in zares gospoda, pesnika Jožeta Šmita, do kakšnega politika (kakopak, tisti z desne me ne marajo, zagotovo, in gre za interaktiven odnos), celo »oglednik« neke glasbene skupine se je znašel med poslušalci…

In sem spoznal, na nekem srečanju, literarnem, v severovzhodnem delu Dežele, možakarja, pisca, ki je mislil, da me pozna, a me, vsaj zares, ni. In smo sedeli, ob večerji, ter se pogovarjali (takrat, očitno, ni registriral mojega imena, ko smo se predstavljali, drug drugemu in po vrsti), pa me je ozmerjal z janšistom! In to radi tega, ker sem v podobi sarkazma, katerega pa on, očitno, ni razumel, o Janši nekaj besed spregovoril (več kot nekaj jih tako ni vreden). Pa sem ga, ker je (bil) stalni sodelavec Totega lista, Večerove (nekdanje) satirične priloge, povprašal, če pozna Uroša Vošnjaka, če bere njegova zapisovanja.

Seveda ga poznam, mi je odvrnil. Dobro, sem nadaljeval, kaj pravite, je on janšist? To pa ne, nikakor, Vošnjak pa ni janšist… (mimogrede: verjetno sem edini avtor, zaradi čigar zapisov je nekaj časa potekala celo komunikacija med Janševo glasnogovornico – ona je resno, čeprav je ni kazalo resno obravnavati, in Totim listom, oziroma menoj, pa… pač, kadar se v kožo – tudi – satirika spraviš, potem ne gre mimo satire, mimo sarkazma, mimo t. im. »podjebavanja« na lep, fin način…). Kakorkoli že…

Možakarju sem moral pokazati osebno izkaznico, da mi je verjel, da sem jaz zares jaz, in ves preostali čas (tam smo bili tri dni) se me je držal tako, kot se klop prisesa na svojo žrtev, le na nastope sva, razporeda radi, vsak po svoje hodila. In…

Na taistem srečanju so me predstavili skupini žensk, pa – ko so slišale moje ime, je, hipoma, sledila reakcija: Pa vi ste zares živ?!

 

Ja, sem bi, in še vedno sem. Bil sem, živ, tudi takrat, ko je moč oče dobil pismo neke nadobudnice, prizadevnice, ki je, za potrebe predšolske vzgoje, sestavila debel izbor pesmi za otroke. Več let jih je zbirala, in na koncu se je izkazalo, da sem med vsemi avtorji številčno najmočneje zastopan. Ampak…

Ta ženska je pisala mojemu očetu, in ga prosila, če dovoli objavo pesmi njegovega pokojnega očeta, mojega deda. Očitno je malo pomešala zadeve, me uvrstila v nek drug čas, pa…

Ko mi je oče, kmalu po tem, prek telefona, bral naslove mojih pesmi, in me vprašal, če so mi znani… takrat je bila zadeva hitro urejena. In je urednica prejela moj pristanek, brez kakršnegakoli materialnega zahtevka, kajti – vselej, kadar sem menil, da je neka aktivnost v dobro usmerjena, vselej, in nikdar, nisem vprašal tistega kaj-jaz-za-to-dobim?! In, večinoma, nisem prejel ničesar. Z izjemo spoznanja, zadovoljstva, da je pravilno, to, kar in kakor počnem.

 

In me je to početje popeljalo tudi na razne festivale, poezije, v Srbijo, in v Bosno in Hercegovino, dobesedno so si me kar podajali, iz roke v roko, ko so me, enkrat, spoznali, pa sem tudi tam spoznaval, zares, tiste, o katerih sem prej samo slišal. Ampak…

 

Moja »prešernova nagrada«, priznanje, meni vrednejše od tiste prave Prešernove nagrade (kdo vse je doslej ni prejel?!), je pa že omenjeno pismo Svetlane, Makarovič, kajti…

Moji (starejši) otroci so rasli ob njenih pesmih, na razpolago so imeli vse kasete, ki jih je posnela. Spoštoval sem jo, in jo še vedno, kot avtorico, in kot osebo, ki pove, brez zadržka, tisto, kar misli (pa čeprav se, marsikdaj, in v marsičem, ne strinjava), celo sanjaril sem, v svojih mlajših letih, o tem, da bi jo spoznal, potem pa…

V nabiralniku se znajde pismo, naslovljeno name. Na hrbtni strani pa skromen zapis: Makarovič, in naslov.

Držim, na hodniku, pismo v roki, ter glasno razmišljam kateri-makarovič-pa-meni-piše…

Razmišljanje sliši hči, in izstreli: Svetlana, kdo bi drug!

Ma, ne, nemogoče, kaj bi Svetlana meni pisala, verjetno še slišala ni zame, ona je le – uh! In odprem, pismo, in ga, verjetno, trikrat preberem, preden enkrat verjamem, in celo »zavriskam« (baj-de-vej: ne znam zares vriskati, in, na srečo, tudi jodlati ne. Pravzaprav je tovrstno spuščanje glasov, meni, eno od najbolj nagnusnih podob oglašanja.)…

Da je dolgo iskala, preden se je do mojega naslova dokopala. Ji v uredništvu (Večera) bojda niso hoteli izdati »osebnih podatkov«. Da dolgo spremlja moje pisanje, moje briljantne satirične pesmi. Da me želi spoznati, se srečati z menoj, sodelovati…

Ma, kot bi se nebo razprlo, po nekaj letnem deževju, in bi sonce posijalo z neba modrine. Kakopak, ko sva se srečala, sem jo moral prenehati vikati (prijatelji se ne vikamo, mi je povedala), in izvedel sem: Poleg mene in tebe, je samo še Mlakar pravi satirik v Sloveniji. Vsi ostali so navadni klovni.

 

In še bi bilo moč izbrskati, iz spomina, stvari, ki so se mi dogajale, zahvaljujoč tudi pisanju.

 

Se, potemtakem, splača pisati, meni vsaj? Devet let sem živel izključno od tega, in, ko sem cesarjem obveznosti poravnal, zaslužil malo boljšo plačo čistilke. Ker se nikoli nisem prodajal, in ker sem bil vselej izbirčen glede tega, v katera uredništva bom pošiljal. Ker nikomur nisem dovolil diktirati mi temo in način pisanja, kaj šele to, da bi moje zapise cenzuriral. Ker sem delal brez delovnega časa, ko je navdih hotel, čez dan, noč, ob svetkih in petkih. Brez dopusta, praznika, bolniške. Ker…

 

Ne, tu se zagotovo pisanje ne splača. Tržišče je že tako majhno, »ljubezen« do knjig pa tako očitna, da – je že bolje za nekaj rund piva dati, ali za novo frizuro, kot za knjigo! Obenem pa večina, če že, kupuje dobesedno tisto, česar jaz svojemu otroku ne bi dal, pač pa bi, kljub vsemu odporu do uničevanja in stran-metanja knjig, v smeti zabrisal. Je poceni, pa veliko sličic ima… starši pa, tako in tako, brez kakršnekoli vzgojenosti, kaj šele kulturne, pa tudi z mladiči česa boljšega ni pričakovati!

 

Ne, res ne vem, če se splača. Bi raje rekel, da ne, vendar – plačal bi, krepko bi plačal, z lastnim nezadovoljstvom, ko ne bi počel tega, kar me že od malega spremlja, označuje in razkriva. Brez česar, objektivno, ne zmorem.

 

Ja, vem, znova sem jedek, ampak – če ti ni všeč, to, kar zapisujem, potem  se nikar z menoj ne matraj, raje TV vklopi!