Če nisem doslej podrl vsaj sto dreves, na takšno džunglo sem naletel, na prvi parceli, ko sem dospel v ta kraj, potem nisem niti enega, in - vsa so legla tako, in tja, kakor, in kamor sem jim namenil leči. Brez ene same nepredvidljivosti, ali (po)škod(b)e, obstranske. Pa je bilo, pri tem podiranju, marsikaj izpostavljeno, od hiše, ograje, telefonskega kabla, do rastja, katero sem pustil rasti, in mi ni bilo do tega, da bi ga, s svojim početjem, kakorkoli poškodoval...
Tudi danes sem se odpravil v gozd. Za tri ure, od katerih je bilo, morda, za uro podiranja, klestenja, razkosavanja, za dve uri pa sopihanja v breg, in vlačenja razžaganega iz gozda, na notranji del ograjenosti. In mi je uspelo štiri drevesa podreti, jih medsebojno razplesti, pri čemer...
Ko sem zadnje, današnje, podiral... vedel sem, kam bo padlo, nisem pa hotel, predhodno, odstraniti leskovega grma, ki raste tik podrtega. Je zdrav, pa naj ostane, sem razmišljal. čeprav...
Dopustil sem možnost, da takšna kombinacija ni najboljša. Drevo se je namreč nagnilo prek tega grma, pa je obstajala možnost, da se, pri padcu, od njega odbije, vendar - bom že, nekako, preživel...
In sem. Resda se je odbitek namenil naravnost na moj nart, a je bila, k sreči, plast listja, tam, kjer sem stal, dovolj debela, da se mi je noga lepo pogreznila vanjo. Odskočiti nisem imel kam, na strmini, pa še z delujočo motorko v roki... In sem začutil, neko čudno, predvsem pa neprijetno bolečino, a sem podrto najprej razžagal, potem pa sedel na čok, sezul škorenj, pa - noga cela, kost ni pogledala ven, žile se kažejo nepretrgane, in - gremo dalje...
Nekaj časa je trajalo, da sem razhodil bolečino, sedaj pa je vse v redu. Kupček se je vsaj podvojil, napram včerajšnjemu, in jutri grem znova v drvarjenje, čeprav sem razmišljal, da bi pripravljen material, za razrez, pred dežjem k hiši zvlekel, in razžagal, razcepil v drva, pa pod streho zložil, ampak - tako, kot ga bo zmočilo, enako ga bo tudi posušilo, in raje do konca gozd počistim, da bo pogled vanj še lepši od današnjega (ki je, itak, krepko lepši, kot je bil včerajšnji), samo...
Sanjarim. Ko bom velik, si bom omislil tovorno žičnico, z najmanj petimi konjskimi močmi. Do tedaj pa se bom, hotel ali ne, moral zadovoljiti z eno samo, oslovsko!
Ni komentarjev:
Objavite komentar