Obstaja,
domnevam, da še vedno, nek drejček, ki se je z marsovci spečal, in ta drejček
je, uh, dolgo je že tega, prišel na predstavitev moje knjige, Čarovnica
Čirčakula. Skupaj z ženo, seveda.
Prav.
Namestila sta se, v polnem prostoru, bolj v ospredje, in prizadevno poslušala,
najprej založnikove, nato tudi moje besede, kasneje pa…
Predstavitev
je bila, bolj ali manj, zaključena, in že sta držala v rokah izvod knjige, ter
ga listala, ko se je zaslišal glas drejčkove žene: Tudi ti bi lahko uporabil
takšne risbe…
Sam
sem, pri lepem številu knjig za otroke, in tudi pri Čirčakuli, uporabljal
risbice svojih otrok. Ampak ne da bi jih, otrokom, naročal, daleč od tega –
zbiral sem, pridno, malodane vse, kar so slikovno udejanili,, potem pa – če je
risbica prišla prav, pri neki pesmi, potem sem jo uporabil, če ne, potem…
Kasneje
sem zvedel, da drejček hodi po vrtcih, in mu tam malčki rišejo tisto, kar jim v
risanje naroča. Dobro, če nič drugega, se je ilustratorjev znebil, ne da bi, ob
tem, kaj dosti obči okus razočaral, ampak…
Kaže,
da drejčku manjka kar nekaj lekcij, v živetju, njegovem, med njimi tudi tista,
ki pove, da je umetnica spontanost, dočim je narek zgolj – obrt. Čeprav…
Dvomim,
da te, in kakršnekoli, lekcije sploh zaležejo, pri drejčkih. Oni se ja prek
drugih drejčkov vzpenjajo, in vzpnejo, da potem že samo s svojimi imeni
prodajajo malodane vse, kar se jim spod rok spaca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar