ponedeljek, 29. november 2021

O drejčku in umetnosti

Obstaja, domnevam, da še vedno, nek drejček, ki se je z marsovci spečal, in ta drejček je, uh, dolgo je že tega, prišel na predstavitev moje knjige, Čarovnica Čirčakula. Skupaj z ženo, seveda.
Prav. Namestila sta se, v polnem prostoru, bolj v ospredje, in prizadevno poslušala, najprej založnikove, nato tudi moje besede, kasneje pa…
Predstavitev je bila, bolj ali manj, zaključena, in že sta držala v rokah izvod knjige, ter ga listala, ko se je zaslišal glas drejčkove žene: Tudi ti bi lahko uporabil takšne risbe…
Sam sem, pri lepem številu knjig za otroke, in tudi pri Čirčakuli, uporabljal risbice svojih otrok. Ampak ne da bi jih, otrokom, naročal, daleč od tega – zbiral sem, pridno, malodane vse, kar so slikovno udejanili,, potem pa – če je risbica prišla prav, pri neki pesmi, potem sem jo uporabil, če ne, potem…
Kasneje sem zvedel, da drejček hodi po vrtcih, in mu tam malčki rišejo tisto, kar jim v risanje naroča. Dobro, če nič drugega, se je ilustratorjev znebil, ne da bi, ob tem, kaj dosti obči okus razočaral, ampak…
Kaže, da drejčku manjka kar nekaj lekcij, v živetju, njegovem, med njimi tudi tista, ki pove, da je umetnica spontanost, dočim je narek zgolj – obrt. Čeprav…
Dvomim, da te, in kakršnekoli, lekcije sploh zaležejo, pri drejčkih. Oni se ja prek drugih drejčkov vzpenjajo, in vzpnejo, da potem že samo s svojimi imeni prodajajo malodane vse, kar se jim spod rok spaca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar