Zgodba iz soseščine

Danes sem na prisilnem dopustu. Dežuje. Mislim, saj sem šel v nabavo, v dolino, a današnji dan naj bi namenil sajenju trt. A kaj, ko sem zjutraj zvedel, da morajo še eno kontrolo prestati, preden bodo na voljo, nekje po desetem decembru…

Ja, huda zadeva, ta EU, če je celo trse potrebno takšnemu nadzoru podvreči, čeprav – morda je tako celo bolje, kajti…

Sprva sem jih nameraval posaditi šest, nato je število zraslo na devet, malček kasneje na štirinajst, potem na osemnajst, danes sem že o dvajsetih razmišljal… Pet tovrstnih sva že pred leti posadila, Nju Jork muškat, in zadovoljna sva z grozdjem, njegovim okusom. Je dobro, tako za neposredno uživanje, kakor za predelavo, v sok, vino, pa…

Lahko se celo napoved moje Drevesne vile, prodajalke, pri kateri sadike kupujem, uresniči, da jih bom na koncu, ko ponje pridem, kar petindvajset vzel. Ne vem, morda pa res…

Da se povrnem k zastavljenemu, k omenjeni zgodbi iz soseščine…

Že kar nekaj let je tega, kar je umrl sosed, lastnik kmetije. In na kmetiji je ostala, sama, njegova žena, ženska v dokaj zrelih letih (v nadaljevanju: mam'ca).

Hči se je odselila še prej, pred očetovo smrtjo, in nikakor ni bilo videti, da bi se želela pretirano pretegnit, v skrbi za osamelo mam'co, in kmetijo. Pa so iskali rešitev, za obe, za mam'co, in za posest, in jo našli v, tozadevno, odlični podobi: mam'co bodo, kar s kmetijo vred, prodali! Malodane prvemu, ki bo za to…

Dobro, tega ni potrebno povsem dobesedno razumeti, a v bistvu za kaj drugega niti ni šlo: znebiti se mam'ce, predvsem skrbi zanjo, in pridobiti, na račun prodaje posestva!

Kmetija, takole, na palec, meri vsaj deset hektarjev, travnikov, gozdov… na njej je bil traktor, z mnogimi priključki, vključno z nakladalko, na njej je bilo določeno število glavate in repate živine, ma, poleg hiše, in dveh gospodarskih poslopij, je bilo na njej malodane vse, kar pridnim rokam omogoča neko, vsaj kolikor toliko, normalno (pre)živetje!

Niso dolgo čakali, da se je oglasil kupec (v nadaljevanju: prasec), in zlahka so, ustno, dogovorili vse potrebno: prasec bo skrbel za mam'co, do njene smrti, potem pa bo hčeri poplačal trideset tisočakov, da bo volk sit, in koza zadovoljna…

Prasec se je celo ponudil, v izogib dodatnih stroškov, da bo pogodbo sestavil. In jo je, takšno, da je bilo, pri določenih členih, kar precej nepopisanega prostora. In jo je, malo manj nepismen, kot prodajalci, in malo bolj pretkan, od njih, prinesel mam'ci v podpis. In ko je podpisala, je vse izvode vzel, pod neko pretvezo, kasneje pa…

Kasneje se je izpostavilo, da je prazen prostor popisal, in ga je popisal tako, da je bilo, v podpisani pogodbi, zapisano tudi to, da je – celotno kupnino (že) poravnal!

In kako je skrbel, kako je prevzel hčerino skrb za mam'co, in za kmetijo? Preprosto, mam'ca se je počutila, v lastni domačiji, kot neželjena oseba, kot tujka! Nadrl jo je, nekoč, ko je pri njej našel soseda, starejšega možakarja, na obisku, rekoč, da v njegovo hišo ne bo, brez njegovega dovoljenja, spuščala tujcev! In zanjo je skrbel tako, da niti za drva ni poskrbel, da bi se imela mam'ca, prek zime, s čem ogrevati. In je morala socialna služba kar nekajkrat posredovati, celo občasen nadzor izvajat, nad praščevim izpolnjevanjem obljubljenega, preden je »počilo«, in mam'ca ni več zdržala, pa jo je hči, domnevam, da milostno, k sebi odpeljala. Da se mam'ci niti tista skromna želja, da bi na lastni domačiji umrla, ni izpolnila…

In je prodal, prasec, takoj, vso mehanizacijo, vso živino, in je nekaj mesecev vlekel v gozd delavce, ki so pridno podirali masivno drevje, da je tovornjak, malodane tedensko, odvažal hlodovino. In je pri tem, prasec, celo na mejnike pozabil, kolikor jih ni odstranil, in tudi na sosednje parcele zašel…

Vabil me je, nekajkrat, k sebi, »na pijačo«, a že ko sem ga videl, prvič, mi je bil skrajno antipatičen, ko pa sem zvedel za dogajanje, na tej kmetiji, pa sploh…

Kakorkoli že, mam'ca je, nedavno tega, preminila. In dober mesec nazaj sta, na oglede, in razporejanje sanj, pridobljenih s tujo muko, dospeli hči, in vnukinja, njeni. Dedinji, pač. In že sta kovali načrte, da bosta najprej kmetijo oddali v najem, kasneje pa…

Da, tudi nekajletni sodni postopek se je, medtem, zaključil. In prasec je moral zapustiti kmetijo, obe »žalujoči« pa sta, v globoki, in tokrat zares žalosti, povesili nosove, kajti…

Ugotovilo se je, da je prasec, za potrebe svojega lagodnega, brezdelnega živetja, vzel posojilo, in dal kmetijo pod hipoteko! Mimogrede, ugotovilo se je tudi, da se lahko kar nekaj okoličanov obriše pod nosovi, za denar, katerega so dali prascu, po vrsti nasedli na njegove lažnjive, goljufive pripovedi, obljube…

Zaključek? Hipoteka je krepko večja, kot je vrednost  tega, kar je od kmetije ostalo. Pa dedinji, za silo vsaj, sanjarita o tem, da bi bilo dobro, ko bi vsaj košček domačije ostal, njima, kakopak!

In, v čem je smisel te zgodbe? Ah, zgolj v sledečem: v časih te, kvazi demokracije, v časih prevlade bebavosti, in bebcev, so tudi sankcije omilili, tozadevno v prid človekovih pravic, in so silni prasci, na vseh področjih, in tudi na političnem, krepko bolj zaščiteni, kot tisti, kateri zaradi istih nastradajo, namesto…

Takšne, in njim podobne, prasce bi bilo treba, prav v duhu zagotovitve človekovih pravic, po kratkem postopku – metek v betico, pa mir! In bi jih tisoč postrelili, brez pardona, pa bi videl, kako bi ostali pazili na svoje početje. Mislim, saj bi, še vedno, ostali prasci, a pred posledicami svojih ravnanj prestrašeni, in bi se bali početi to, kar sicer, v »demokraciji«, počno! Glede dediščine pa…

Vsem tem, ki jim dedovanje pomeni več, kot njih starši, kot vsi tisti, po katerih dedujejo, vsem tem, ki, če že, potem s težavo s prstom mignejo, v skrbi za neke svoje, vsem njim bi, jaz, dedovanje ukinil, pa – jeb'te se, in z lastnimi rokami ustvarite tisto, s čemer svojo glad tešite!

Pa da ne bo nesporazumov, za vsaj tri identične, malodane, primere sem slišal, ki naj bi se dogajali, zgodili, tu, v okolici, potemtakem – le koliko je teh prascev, v celotni Deželi (da preostalega sveta ne omenjam)?! Toliko, kolikim zgolj okoliščine ne dopuščajo, da bi se s svojo prašičjostjo izkazovali! Nič manj.