Danes sem stisnil zobe (pa ne preveč, da mi ne bi, stari malodane toliko, kot jaz, popadali iz ust), odmislil krvavo ožuljenost, in sploh boleče roki in hrbet, ter do konca opravil s košnjo, tisto predzimsko. Nato pa sem, ko sem napolnil oba zaboja za drva, z veseljem ugotovil, da je odpadnega lesa, s katerim se že mesec in pol ogrevamo, in radi katerega je potrebno kurišči malodane na uro servisirat, le še za dva dni. Jupi...
V mislih že razporejam prekzimska opravila. Bo treba, zaradi omejenega prostora, pokritega, na teden, morda deset dni, žagat. In cepit. Pa ograjo bom prestavil, s tretje na peto teraso, odstranil tisto, ki po sredi oba dela parcele razmejuje (nekoč je bila pregrada med lastninama v različni lasti, potem je služila kot zahodni branik, na pašniku, pred ovcami), uredil ogrodje za trte, katere nameravam konec prihodnjega tedna (po)saditi, na omenjeni tretji, terasi, če že bodo na voljo, pri prodajalcu, takrat, pa...
Upam, da mi letos uspe dobiti dodaten par rok, da, družno, sušice, v gozdu, obešene na sosednja drevesa, na tla spravimo, pa da nekaj metrov domačih drv pripravim, in... tudi malček podiranja še na vrsto pride...
In brajdo imam namen razširiti, pred hišo, v kateri živimo, in...
Ja, če mi našteto uspe, do Novega leta, potem... bom pa preostanek zime v zrak gledal, in se po riti čohal...
Ma, tudi ko bi bilo tako, da bi dela zmanjkalo (a ga ne, in ga ne bo), dvomim, da bi dolgo zdržal brez miganja, zastavljanja novega, tvorjenja, nečesa, česarkoli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar