Divji mandelj
(v izvirniku: Đorđe Balašević, Divlji badem)
So se kolesa v neznano podala,
na njihovih poteh se življenje odvija,
ji na stopnici je peta sfrčala.
Nekoč so pogledi bili čista kemija…
Nedelja je dobro krenila,
še zadnje priprave za maturo,
v daljavah so nam upi že dehteli…
Zidove bajka je prekrila,
kot pravi okras za avanturo,
z mandlja divjega cvetovi so rdeli…
Kot lučke so vetrovi nas pognali,
nekateri so leteli, drugi padali,
smo v deklicah že mačke prepoznali,
čez noč najslabši so dijaki zavladali…
Vse mi zvenelo je prav bajno,
mi sreča je bila naklonjena,
na promenadi pasel svoje sem oči…
Njo srečeval sem le slučajno,
nenehno je z napačnimi bila,
a vedel sem, da sanja mandelj ki cveti…
Vse se da, v kitici, dveh, v baladi,
puščava, zelenje, pa čas, vročina in še hlad,
in še pred refrenom nismo več mladi…
pred kratkim je sama prišla v kafič Petrograd…
Skrivnost se ni v očeh razkrila
svobodo zlat okov je okoval,
daj, odpelji me, s pogledi je rotila…
In k vragu, kava je grenila,
vendar okus sem od nekod poznal:
ta divji mandelj, in leta so minila…
Pred leti sem zastavil prevajanje Balaševićeve knjige Dotik svile, knjige, v kateri je, poleg proznih zapisov o svojem življenju, o določenih prigodah, obelodanil nekaj svojih pesmi, s katerimi se ni predstavljal le kot pesnik, pač pa tudi kot glasbenik...
Težaško, pravzaprav mukotrpno, garaško delo, saj s prevodi nisem sledil le izvirnim besedilom, pač pa tudi melodijam, s katerimi jih je avtor opremil, in jih (za)pel. Dejansko garanje, in pravi izziv, ki pa je bogato nagradil, vsakokrat, ko sem prevedeno praktično preizkusil, in ugotovil, da popolnoma leže na neko, konkretno, melodijo. Potem pa...
Potem pa je, kot z vedrega, zablisnilo vprašanje: KOMU prevajaš?!
Sebi, zagotovo, ne, kajti ne razumem le jezika, v katerem se je izpovedoval Balašević, daleč od tega, razumem tudi njegovo umovanje, in čustvovanje, razumem njegovo življenje, življenje, v katerem je s plaščem dobrodušnega brezbrižneža skrival številna razočaranja, grenkobe, svojo zagrenjenost! Pač, živel je od prodaje, svojega ustvarjanja, pa je moral bebcem ugajati, namesto, da bi jih poslal...
Prevajam taistim bebcem?! Čemu, za vraga?! Niso zmožni prepoznati človeka niti takrat, ko ga gledajo, kaj šele, da bi ga razumeli! Njim se vse, kar vidijo, kar neki drugi naredijo, zdi enostavno, samoumevno, čeprav sami niso zmožni (s)producirati, uspešno, drugega, kot - sranja!
In sem odložil začeto, prenehal s tem, konkretnim prevajanjem. Jaz imam Đoleta, ostal mi je, za vedno, in je malodane (vsako)dnevno na programu. Zahvaljujoč predvsem jutubi, seveda. Da oplemeniti dan, in - da malčica, že od malega, spoznava še kaj drugega, kot (tudi) tukajšnjo zategnjeno praznino! Naj se o tistih tri-kamenčke-vržem-mi-lubca-odpre odloča kasneje, obenem pa naj prešprica vse pesmi, tozadevno otrokom namenjene, ki z otroštvom, z otrokovim dojemanjem, nikakršne povezave nimajo. A so, celo večinske, in jih skrpucajo tozadevno uveljavljeni, dejansko pa - omembe nevredni "pesniki (tudi) za otroke"!
Ni komentarjev:
Objavite komentar