Ko se
že spominom predajam, v teh dneh, morda, celo nekoliko bolj…
Obstaja,
v Deželi, nek »pesnik«. Obče poznan, priznan, nagrajevan. Dobro, baje, tako
pravi(jo), piše poezijo. O njej ne bi po vsebinski plati, niti po vprašanju
izraznosti, izpovednosti, le to zapišem, da naj bi bili njegovi izdelki v
podobah klasične pesmi, obenem pa – v vsaki kitici, ki jo napišem, je več rim,
kot v njegovi celi pesmi. Ampak, pustimo to, vsaj neposredno, ob strani…
Nekoč
me je skupni znanec prosil, če bi prevedel, v srbski jezik, tri zapise,
tozadevno pesmi, tega »pesnika«. Dobro, naj ti bo, čemu ne, sem odreagiral,
takrat, ko sem še razne usluge spočenjal, dobesedno povprek, in…
Običajno
delam na sila preprost način: počakam, da me navdihne, in ko pihne, me ponese
tja, kamor si, dejansko, želim. Je pa res, da navdiha ne potrebujem prositi, še
manj kaj dosti čakati.
Recimo,
da je že naslednji dan prejel, ta znanec, moje prevode. In, glej ga zlomka,
očitno je imel, z njimi, neke načrte, pa…
V roku
nekaj dni sem izvedel, da je zapisovalec izvirnikov navdušen nad mojimi
prevodi, celo tako, da je začudenost dahnil, in mu je poletel tisti
pa-kako-to-zmore?!
V
življenju nimam veliko skrivnosti, tu in tam kakšno, in – bom kar izdal, eno
izmed njih, in takole zapišem: Nekateri zmoremo zahvaljujoč svojim zmožnostim,
spet drugi pa – zahvaljujoč tujim! Če ne lezeš v riti, tistih merodajnih,
odločujočih, potem ti ne ostane drugega, kot da se na lastne »roke« zanašaš,
vesel, da ti sploh preživeti uspe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar