Jutranji pogled skozi okno mi je prinesel zgrozitev - beli so prišli! K sreči je, ta zgrozitev, trajala le hipec, dva - ah, ne, samo slana je...
Ko sem odprl vrata kurnika, sem še malo postal, in opazoval Ferda, Ferdiča - našopiril se je, kot pav, pri tem potisnil perutnici navzdol, in, domnevam, da namesto jutranjega pozdrava, hitel kljuvati kokice, kakor so se mu pred nosom, pardon, kljunom znašle. In sem se spomnil...
Spomin me je odnesel kar precej nazaj. Ni jih bilo malo, in za napredovanje dveh sem celo sam poskrbel, ki so se vidno, in hipoma, spremenili, ko so postali, vsaj samim sebi, "pomembni". Pa čeprav ta "pomembnost" ni segla dlje, kot do šefičev dokaj, številčno, omejenih skupin...
Pred napredovanjem, ko so bili zgolj eden-med-mnogimi, so se kazali, no, pogojno vsaj, "normalni", čim pa so naredili korak dlje, in se za ped povzdignili nad ostale, tiste, pač, za katere naj bi bili zadolženi - kot bi bili, od malega, "kavboji", korak, hoja se jim je na O razširila, roke pa so dobile prav posebno lego: kot da bi si pod pazduhe nekaj (za)tlačili, in jim je, zaradi drže rok, tudi zgornji del spominjal na omenjeno črko... in da ne omenjam, da so si pejdžerje (takrat smo s temi napravicami nadomeščali odsotnost današnjih mobilcev), praviloma in po vrsti, obešali za pas, da jih je le bilo, že na daleč, opaziti... In tudi sicer - vse svoje značajske "odlike" so začeli kazati, od tiranskega nerazumevanja stisk tistih, katerim so (bili), vsebinsko gledano, enaki, prek domišljave arogantnosti, do grebena, katerega je bilo potrebno, vsake toliko, krepko (s)krajšati...
Ja, tudi pred Ferdom sem imel s ferdiči opraviti, ko pa je vonj oblasti tako slasten, da - izkaže dejansko (ne)vrednost večine, absolutne večine teh, ki do nje dospejo! In...
Nagonski so nagonski, pa naj se s prirojenim perjem šopirijo, ali s tistim, ki si ga, po nekem (zanje) srečnem naključju, zgolj domišljajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar