Večino
svoje delovne dobe sem moral sam (po)iskati delo, skrbeti za njegovo izvedbo,
skrbeti tudi za to, da je bilo plačano. In sem moral pogoltniti vse tiste, kar
nekaj jih je bilo, primere, ko je naročnik uporabil, tisto, kar sem se mu
zavezal dati, je pa »pozabil« na svojo obveznost, in mi, preprosto – ni plačal…
Moral
sem skrbeti za to, da sem izpolnjeval zakonske obveznosti, in, med ostalim,
poravnaval obveznosti iz naslova prispevkov in dajatev. Cesarju kar je
cesarjevega, pravijo, tam, da dvoru…
O
regresu, božičnici, dobičku… o plači po kolektivni pogodbi… sem bolj od daleč
poslušal, vedoč, da – če ni, potem ni! In…
Čemu
sem tako počel? Ker nisem bil sposoben za neko običajno, bolj ali manj rutinsko
službo, v katero hodijo, da svoja delovna leta odhodijo, ter tu in tam, vsaj
malo, za spremembo, tudi nekaj naredijo?! Ali, morda, radi tega, ker sem vselej
nekaj snoval, vselej sebe videval v poziciji nekega ustvarjanja, in nikdar sebe
v prvi plan dajal?! Morda pa…
Morda
pa zaradi tega, da lahko danes poslušam o tem, da imam (zlasti, ker sem dolgo
bil »svobodni umetnik«) visoko pokojnino, in da to lahko poslušam od takšnih,
ki imajo vsaj za polovico višjo, pri čemer se v službah nikoli niso potrebovali
pretegniti. Pardon, so se, takrat, ko so, radi usedelosti, ali zaspanosti,
pretegovanje potrebovali…
In, da
ne bo nesporazuma – nimam visoke pokojnine, a zadošča, da trije, skromno, z njo
preživimo. Ne zavidam tem, ki imajo višje, pa četudi so do njih dospeli, bolj
ali manj, z lahkoto, bolj ali manj, hodeč v službe. Se mi je pa nabralo
grenkobe, vedoč, da živim v »pravni« državi, in v okolju, ki je izjemno »kulturno«,
in »ceni« vse tiste, ki mu, ali mu vsaj skušajo, neko dodano vrednost
pridodati!
Ne, ne,
dete, ne bodi nekaj posebnega! Živiš med troti, skušaj biti, čim bolj, njim
podobno, ti bo lažje, krepko lažje, v življenju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar