Toliko,
da vam povem, da sem povsem v redu možakar, in da vse, kar počenjam, v svojem
življenju, počenjam pravilno…
Življenje
me tepe, priznam. Karkoli naredim, pa delam prav, vedno jih dobim po prstih! To
me, bržčas, bog kaznuje, za grehe mojih prednikov! Barabe, ti, moji predniki,
so morali nenehno grešiti, če mene sedaj kazen za kaznijo doletava, ampak…
Sem
ponosen! Na hrib, na katerem živim, na potok, ki mimo hiše teče, in med naše
vode šteje (mimogrede, vsak dan ga preverjam, da bi videl, če se je vanj,
slučajno, kakšna tuja voda vrinila!), in ponosen sem, predvsem, na svoje
prednike. Še zlasti na tiste tri, štiri, katere vsaj po imenu poznam. Že res,
da so bili pravi prasci, če sedaj jaz, iz dneva v dan, za njihove grehe
plačujem, ampak – bili so pomembni, zelo pomembni: brez njih tudi mene ne bi
bilo, na mojem hrbtu pa Država sloni!
Prav
rad bi bil ponosen tudi na naše politike, ampak… Že res, da sem jih podpiral,
celo dvajset let in več, a kaj, ko prej nisem vedel, kakšni so! Potem pa so me
enkrat, dvakrat, trikrat, ma sploh ne morem več prešteti kolikokrat za nos
(po)vlekli, pa sedaj vem, to, kakšni so! Ja, priznam, tudi jaz sem kriv, da
sploh so politiki, saj sem jih volil, in jim omogočil, da so na položaje
prišli, ampak kaj, ko, prej, nisem vedel, čeprav sem vedel, da vem, vse, tega,
kakšni so! Nisem jaz kriv, za to, mar ne?!
Sedaj
me ne bodo več žejnega prek vode vodili! Nikoli! In nihče! Če ne drug, je bog
na moji strani. Že res, da me tepe, malodane na vsakem koraku, ampak to počne
zaradi mojih grešnih prednikov! Mene ima sicer rad. Vem, mi je tudi župnik
povedal. In ne samo, da me ima rad, še več – težje kot mi je, in bo, v tem,
tukajšnjem življenju, lepše bom živel, tam zgoraj, ko me bog k sebi vzame! V
svoj dober, očetovski, milosten objem…
Ne,
mene pa res nihče več žejnega prek vode ne pelje! In, mimogrede: na naslednjih
volitvah bom volil Francla! On je edini, med vsemi, ki mi obljublja natanko
tisto, kar želim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar