Povsem sveže, današnje.
Opravki so me popeljali v dolino, pa...
Nekaj časa je trajalo, da sem ugotovil, da v samem centru ni na razpolago prostora, na katerem bi parkiral svoj delček mirujočega prometa. Dobro, nikdar mi ni bila težava prehoditi nekaj sto korakov več...
Našel sem, končno, prostor, potem pa se, z masko v roki (nadanem si jo tik pred vstopom v nek zaprt prostor) odpravil, po pločniku, seveda, skozi Brežice in proti lekarni...
Nasproti prihaja neka ženska, z masko, nataknjeno, bolj poznih, kot srednjih let.
"Dober dan," zaslišim.
Osebno nimam navade kar povprek pozdravljati, razen takrat, ko vstopim, denimo, v trgovino, in pozdravim sleherno prodajalko, katero srečam. Naj vidi, da ni povsem za vse zgolj inventar, neko nujno zlo, namenjeno "nam". Odzdravljam pa brez pomisleka, pa sem tudi tokrat. In že sem mislil, da je to to, ko...
"Jaz pa vas poznam, vi pa mene ne", zaslišim nadaljevanje. "Veste, zaradi vas sem šla v Maribor, ko ste imeli literarni večer. Še pišete, boste tudi tu imeli kak nastop? Vesela sem, da ste se preselili k nam..."
Med pojasnjevanjem tega, da si nisem zapomnil vseh obrazov, ki so kadarkoli, in kjerkoli, prišli na moja literarna prizadevanja... odgovarjanjem, da sem pisanje, bolj ali manj, v temačen kot potisnil, da pa sem z nastopi, javnimi, dokončno zaključil... sem ji povedal tudi to, da sem upal, kako bom po selitvi, če se le da, neopazen, ne(pre)poznan...
"Ah, veste, s tem vašim klobukom, pa z brado, dolgimi lasmi, po kavbojsko oblečenim, veliko jih je, ki vedo za vas..."
In bo nekaj na tem, saj so me že kar precejkrat nagovarjali, če ne drugače, potem je kakega strica, ali teto, zanimalo, če sem, morda, profesor, ali (vsaj) umetnik...
Bentiš, je hudič, s tem! Brado sem pustil rasti 19. aprila 1999. Pomnim, ker se je to zgodilo na obletnico rojstva starejšega sina. Takrat sem tudi lasem dovolil, da so svobodneje poganjali. Klobuk pa, uh, nosim ga celo dlje, pa... če smo že vsa ta leta neločljivo povezani, če me brada in dolgi lasje vedno, ter redno, spremljajo na vsakem koraku, klobuk in džins pa skorajda na vsakem, potem...
Ne, ne, ne bom ob rit, pardon, obrit, zgolj radi tega, da me ne bodo zaustavljali, na cesti, pločniku, raje si bom kakšno pustno masko nadel, ko se, spet, v dolino odpravim, da skrijem svoj pravi obraz. Tako, kot to malodane vsi počno, pa pri njih nikoli ne veš niti tega, kdo so, kaj šele tega, kaj lahko, od njih, pričakuješ, dočakaš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar