Sleherna
skupnost zmore obstajati, kot dejanska, izključno na osnovi
(samo)odpovedovanja, vsakogar, in vseh, v korist tistih ostalih, ki jo
sotvorijo. In ne na osnovi sebičnosti, na osnovi tistega jaz, meni, zame. Zato…
Zato je
povsem vseeno, v kakšno skupnost, tozadevno, se vključuje slovenski, ali
katerikoli drug, narod, saj bo to združenje zmoglo obstajati samo formalno,
navidezno, in ne kot dejansko, ker…
Ti »narodi«
so sestavljeni, pretežno, iz nagonskih bitij, katerim sobivanje predstavlja
živeti-drug-OB-drugem, in ne živeti za druge(ga), skozenj. Iskati lastno
zadovoljstvo v zagotavljanju zadovoljstva ostalih, skupnosti, pa…
Tista
Kenedijeva ne-sprašuj-kaj-lahko-država-naredi-zate-pač-pa-kaj-lahko-ti-narediš-za-državo,
za nagonske ne velja! So preveč tupa, ta bitja, posledično sebična, da ne bi,
vselej, sebe na prvem mestu videla, gledala, skozi lastno zadovoljstvo vrednost
skupnosti ocenjevala! In, mimogrede…
Ob
tistih »tisočletnih« ( = več tisočletnih) sanjah slovenskega »naroda«, se kislo
nasmejim, misleč na bebce, ki niti tega ne vedo, da »narodi« niso naravna
tvorba, pač pa umetna. In, da so se začeli oblikovati šele v petnajstem
stoletju, in, še huje – da je na deželnih tleh »narodno buditeljstvo« potekalo
v drugi polovici devetnajstega stoletja, torej pred dobrima dvema stoletjema.
Do takrat namreč ni bilo tega, slovenskega »naroda«, in njegovih, tozadevnih,
sanj, pač pa so bili Kranjci, Štajerci, Dolenjci…
In –
močno dvomim, da so takrat sanjali neko svojo državo, daleč od tega: sanjali so
polne želodce, in lagodnejše živetje! Mislim, vsaj kar zadeva »narod«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar