Pa zapisujem…

Dežuje, in vse je razmočeno. V takšnem vremenu se mi, včasih, celo čez dan ponudijo okoliščine, prijazne zapisovanju. Pa zapisujem…

Pisanje me spremlja malodane vse živetje. In se je nakopičilo tega gradiva, natisnjenega, v ne vem kolikšnem številu tistih registrskih map, iz lepenke sestavljenih. V njih ni le nekih začetnih let, morda prvih desetih, in vanje vse redkeje zaidejo zapisi zadnjega  časa. Čemu bi, ko pa mi že nabrano predstavlja nemajhen problem, prostorski?!

Knjig ne tvorim več. Je že nekaj deset, morda petdeset v ovitke spravljenih tovrstnic, povezanih z menoj, mojim imenom. Med njimi tudi tiste, v katerih sem zgolj v nek izbor vključen, in…

Ne pišem knjig, tiste vrste kaj-je-filip-rekel, kam-se-je-filip-skril, obleci-filipa… Celo papirja je škoda, za takšne neumnosti, ki pa gredo, na žalost, najbolje v promet. Govoreč, med ostalim, tudi o tem, kakšen biser, predvsem umski, je populacija…

Vsaj dvajset rokopisov, mojih, leži, nekje, tako na papirju, kot na računalniških spominskih enotah. Med njimi so štirje tudi ilustrirani, pa bi lahko, nemudoma, šli v tisk. So poučni, trudijo se biti tudi vzgojni, čeprav – že dolgo je tega, kar sem opustil upe v učinke vzgoje! Nagonske je moč le dresirati, dresura pa je učinkovita le toliko časa, dokler so, vsaj pogojno, siti, in dokler vidijo palico, ki na poredne čaka…

In je zanimivo, da se že sedaj, ko sem še tu, med živečimi, najdejo takšni, ki meni, avtorju zapisov, razlagajo o tem kaj sem hotel zapisati! Čeprav pojma nimajo, in se jim zgolj zdi, da poznajo mene, da razumejo moja razmišljanja…

Pomnim kako so nam v šoli pripovedovali o tem, kaj so posamezni avtorji mislili, z določenimi besedami! Bentiš, pa vsaj učiteljski kader, in zlasti tisti, ki učbenike sestavljajo, naj bi bil, pa vsaj malo, umen! A ni. Niti od daleč ne poznajo okoliščin, skozi katere so se ti avtorji podajali, ne razumejo tistega, kar je na njih odločitve vplivalo, živijo povsem drugače od teh, ki so se s stiskami, pa ne samo materialnimi, srečevali, katere je, praviloma, okolje zavračalo, katerim je »narod« mozolje porajal, da so s prezirom gledali nanj, ničevega, netvornega, z ničemer zares zadovoljnega!

A jaz, vsemu navkljub, še vedno zapisujem. Medtem ko razmišljam, če naj arhiv v peč pospravim, ali pa ga, določenim pričakovanjem, ne mojim, na roko pustim, nekim, ki bodo za menoj ostali, pa naj z njim počno… če ne drugega, morda me, upati ni greh, prek zapisanega malček bolje spoznajo?!

Nikdar nisem razumel tistih, nekih avtorjev, ki zmorejo pesem »piliti« tudi po nekaj tednov, mesecev… Bentiš, kakšen pesnik pa si, če se z obrtjo ukvarjaš, kakšen umetnik, če ti delovni čas, nek razpored obveznega dela, nadomešča navdih, predvsem spontanost?! Kakšen vražji pesnik pa si, če osnovnih elementov poezije, kateregakoli zapisovanja, ne obvladaš, pa si moraš pomagat z lisičjim repom, lepilom, včasih tudi s kladivom… da vse skupaj spraviš v, domnevno vsaj, oblikovno dovršeno puhlost, hlad, praznino?!

Tudi danes zapisujem. Očitno. In, kakor vedno, to počnem predvsem samemu sebi, zase, če pa… Če pa se, slučajno, kdo zaustavi, ob mojih besedah, pa če se, med vsemi zaustavljenimi, vsaj eden znajde, ki jih tudi začuti, in ne samo domnevno razume, potem – dvojno izpolnijo svoje poslanstvo, in, poleg olajšanja, ki ga meni ponudijo, določeno vrednost tudi drugemu podajo…

Nisem, in nikoli ne bom, obče priznan, kaj šele sprejet. Nisem nagrajenec Prešernove ali kake druge »značke«, in celo nekaj nagrad, ne ne vem kako pomembnih – čeprav bi, zlasti v časih moje materialne stiske, krepko izboljšale moj položaj, s svojim denarnim delom – sem, v zadnjem obdobju svojega obstajanja, zavrnil, ker – nisem nikogaršnji klovn, nisem tu, da bi kogarkoli zabaval, ali mu, vsaj, s svojim truplom, pomembnost večal! Naj kar sami ustvarjajo lastno (pre)poznavnost, s svojim delom, v kolikor ga zmorejo. Po drugi strani pa…

Kadar mojster čevljar vajencu pove, da zna narediti dobre čevlje, takrat je, bržčas, ta vajenec zrel, da se, počasi, in s svojim delom, v družbo mojstrov vključi. In ni ga, pa ne samo v tukajšnjem prostoru, zmorem namreč pisati tudi v srbskem jeziku, mojstra, ki mi ne bi povedal, da so »čevlji« spod mojih rok dobri. In tudi več kot zgolj to. Ja, takšna priznanja pa hranim, skrbno, bodisi samo v sebi, v svojem zavedanju, bodisi tudi v podobi pisanj, s katerimi je, tu in tam, kak mojster z menoj stike vzpostavljal, pa…

Pa – ko pomislim o tem, koliko je, na eni strani, raznoraznih nagrajencev, koliko pa je nas, ki smo, denimo od Svetlane, prejeli pismo, v katerem naše delo kot briljantno označuje, potem – nikoli ne bi menjal, na primer, Menartovega, Šmitovega, Pavčkovega, Svetlaninega… priznanja za neko obče družbeno sprejetost, potrditev! Ta obča družba namreč čisla razne henčke, šraufcigerje, tofe…