Le kaj je pol stoletja…

V kolikor doživim, seveda, bo prihodnje leto minilo pol stoletja, kar sem opravil vozniški izpit in vozim. Mimogrede, rad imam dinamično vožnjo, pa tudi na stopalko za plin rad stisnem, v kolikor razmere dopuščajo, seveda, bentim nad raznimi »polži« in »govedom« v prometu, a imam, kljub temu, že dolgo, ne pomnim od kdaj, polovičen popust pri zavarovanju avtomobila, in smem, bojda, dva zahtevka za povrnitev škode udejanjiti, preden bi ta popust začeli zniževati…

 

Ker nisem med tistimi, ki živijo, da žrejo, pač pa jem, da zmorem (pre)živeti, in mi denar nikoli ni bil gonilo, kaj šele, da bi vladal mojemu svetu, da bi bil z njim obseden, tudi nisem med tistimi, ki nenehno skačejo od enega ponudnika storitev k drugemu, da bi sebi za nek ščepec ugodja več priskrbeli. Ne, meni šteje zvestoba, izpolnjevanje dogovorjenega, držanje besede, odnos kot tak, pa bo v prihodnjem letu minilo tudi pol stoletja, kar imam pri isti banki račun odprt. Prvega, tako imenovani žiro račun, sem odprl še v dijaško-študentskih letih, ko sem, v prostem času, pomagal pri trasiranju daljnovoda, ki danes poteka v okolici Ljubljane…

 

Odkar imam telefon, prenosni, sem pri istem podjetju-posredniku telekomunikacijskih uslug. Ne menjavam zavarovalničarjev, trgovcev in tudi sicer vselej iste številke kličem, telefonske, kadar potrebujem, denimo, drva, ali storitve raznih mojstrov…

 

In tudi moje videnje sveta se, v svojih izhodiščnih točkah, niti malo ne spreminja, le videno drugačne podobe zapopada, kot posledica spoznanega, posledično kot posledica upoštevanja dejstev, resnice. Potemtakem sem tudi samemu sebi nenehno zvest, svojim načelom, svoji zmožnosti razumevanja, svoji (raz)delitvi med pravilnim in nepravilnim, dopustnim in nedopustnim, moralnim in nemoralnim. Pa mi razni politiki nikoli niso bili »včeraj« nekakšni »junaki«, da bi mi »danes« le še »barabe« predstavljali. Ne, »hvala bogu«, zmorem ugotavljati značaje, da imam le dovolj besed na razpolago, besed, izrečenih iz ust tistih, katere presojam, pa lahko ugotavljam tako značaj, kakor tudi mišljenjske ne/zmožnosti in ne/zmožnosti (so)čustvovanja…

In ne zgrešim, nikoli, v kolikor je tisti, katerega ugotavljam, spontan, iskren, in v kolikor se ob meni izkazuje tako, natanko tako, kot se izkazuje tudi za mojim hrbtom.

 

Pol stoletja. In, če k tej polovici pridodam še večinski čas svojega odraščanja, otroško-mladinska leta, dospem do – celotnega svojega, dosedanjega, kakopak, življenja!

 

Marsikdaj se mi je zdelo, da se čas »vleče«, denimo v nekih šolskih klopeh, ko sem najprej komaj čakal, da bom do gimnazije dospel, zatem, da bom »faks« tudi od znotraj spoznal… in pa vselej, kakopak, kadar so neke zares težave pestile, in povzročale občutke negotovosti, dvomile v moje zmožnosti, celo zadovoljstvo v nezadovoljstvo hitele spreminjati, a kmalu za tem, danes pa še toliko bolj, sem ugotovil, da je sfrčal, ta čas, kot bi mignil, mimo mene. In je od njega ostal samo kup nekih spominov, izkušenj, spoznanj, naučenega ter, za zaokrožitev, povsem drugačno pojmovanje, in doživljanje, vsega kar obstaja, kot je bilo tisto otroško, mladostno, izhodiščno…

 

Da, tudi meni je bil svet nekoč lep, živeti na njem prav tako, takrat, ko sem bil še dovolj neumen, neizkušen, neveden, pa sem se smel, letom primerno, z naivnostjo izkazovati, vendar – pravijo, in prav imajo, da je naivnost značilna za neumnost, da lepota videnega temelji na tem, da to, videno, dejansko sploh ne poznaš, pa ga zgolj po njegovi zunanjosti presojaš, dočim do bistva, do njegovega jedra, njegovih pravih podob nikoli ne dospeš! Jaz pa dospevam, in sem, vsaj doslej, vselej tudi dospel…

 

Pol stoletja, in še tisti drobiž pred njim, pa – še malo, in mi tudi za spomine ne bo več prostora in časa ostalo, in moja zgodba se bo do konca izpisala, se izpela, zaključila. Pa se sprašujem, tu in tam, o tistem kaj imam od tega, svojega življenja?! In kakorkoli obračam, nikoli ne dospem do tega, da bi neke zidove v dosežke, v misli spuščal, neko materialno, ki sem ga, nakljub temu, da se nikoli za njim nisem gnal, ustvaril, nabral, pač pa se mi povsem drugačne zadeve prikazujejo…

 

Odpiral, in odprl, sem številna vrata, sebi, in se, po vstopu skoznje, izkazal, dokazal, da zmorem, da znam. In sem bil za marsikaterimi prvi med mnogimi, marsikdaj celo edini, ki je zmogel izključno na temelju tistega, kar je moč iz sebe, s svojimi zmožnostmi, s svojim znanjem ustvarjati, ponujati in dajati, brez slehernega nekega skakanja-mimo-vrste, brez nekih vez-in-poznanstev, protekcije, gledanja skozi prste. Ne maram takšnega načina »poslovanja«, vselej sem ga z odporom doživljal, in mi nikdar ni šel vkup z občim prepričanjem o dobrem, poštenem »mi«…

A vsi ti dosežki, moji – meni pomenijo, ker mi govorijo o tem, da je, vsemu navkljub, moč iti iskreno, pošteno skozi čas, me z močjo navdajajo, da vzdržim tudi v bodoče, dočim – nikomur drugemu, se oproščam, le redkim pomenijo to, morda tudi malček več, kar zmorejo videti moje oči. Vsem ostalim, potemtakem celoti, pa niso prav nič vredni, ti, moji dosežki, ker lastne uspešnosti vidijo v zidovih, v plehu, v količini požrtega… do česar so sami dospevali, in dospeli, ali pa zgolj stremijo k temu.

 

V vsem svojem življenju se nikoli nisem dajal na prvo mesto. Marsikdaj so me nanj drugi postavljali, ko so moje delo, mene, primerjali z delom nekih drugih, in z njimi, a me to nikoli ni prevzelo, kaj šele, da bi me gnalo naprej, kajti povsem mi je zadoščalo spoznanje o tem, da sem, vedno, samemu sebi zvest, da dosledno samega sebe živim, v podobah, v kakršnih se od nekdaj izkazujem! In ga ne bi bilo, na vsem svetu, ki bi sleherno odstopanje, sleherno moje nasprotovanje samemu sebi, bolj obsojal, kot bi ga sam…

 

Spoznal sem, tudi na lastno začudenje, celo šokiralo me je, marsikdaj, da zmorem, zahvaljujoč svojemu umu, tudi neke vsebine, za katere se nikoli ene same sekunde nisem usposabljal, se o njih učil! Pa sem tudi po tem vprašanju kar nekaj vrednosti, meni vrednih, nabral, ko sem doživel priznanja nekih redkih, ki se s konkretnimi vsebinami dejansko ukvarjajo, jih »od znotraj« poznavajo, zares vedo o njih… in ne tako kot občestvo, ki, itak, o vsem »ve«, a ničesar ne razume, o ničemer, zares, pojma nima. Kakopak, ne govorim o vodovodnih napeljavah, in o podobnih zadevah, o katerih se je moč dejansko naučiti, saj njihovo poznavanje temelji na čutnih zaznavah, le-te pa so vsem dane…

 

Da, ni malo tistega, o čemer sem sanjaril, ali pa tudi ne, še v otroštvu, in sem do istega tudi segel, ga dosegel, izkazal, da znam in zmorem. Pa sem kar na nekaj področjih deloval, področjih, ki se, vsaj v grobem in na prvi pogled, med seboj sila razlikujejo. A, kljub temu…

 

Vselej sem se za dobro, za boljše, za pravilnejše, poštenejše prizadeval, da bi večinoma ugotavljal, kako je to, v obstoječem svetu, le neka prazna iluzija, nedosegljivost. In da s tem, ko sebe podrejam, na voljo dajem tem prizadevanjem, v bistvu lastno življenje v nič mečem, pa…

 

Ničesar nimam od malodane vsega, kar mi je uspelo izkazati, v dejanjih, v podobah nekih rezultatov poroditi. Ničesar! In sta mi, v bistvu, samo dve stvari ostali, od celega mojega življenja, ki pa, še vedno, in vsemu navkljub, ter vsaj posredno, pričata o tem, da sem uspel. Meni pričata, kakopak, kajti vsi, tako in tako, »vedo«, da so najboljši, da je pravilen tisti njihov »po svoje«, pa čeprav prav ta »po svoje« poraja, in ohranja, svet, natanko takšnega, kakršen je, in je – človeka, človečnosti nevreden!

 

Moji otroci! Po vseh merilih, od čistosti, etičnosti življenja, do, posledično, njihove dobrote, uvidevnosti, sočustvovanja, nesebičnosti… so, zagotovo, nekaj, na kar ne samo, da smem biti ponosen, pač pa celo moje življenje upravičuje, da se ne zmore kot nekaj v zaman izkazati!

 

In mi, ob njih, preostane samo še ena stvar, neka »malenkost«, v tem tako lažnivo dobrem in poštenem, ter zlasti človečnem svetu – moja zvestoba samemu sebi, to, da zmorem z enim samim obrazom skozi vse, tako v dobrem, kakor tudi, in predvsem, v slabem, pa tudi takrat, ko ne zmanjka nog, ki bi spotikale, in rok, ki bi bodisi odrivale, bodisi nazaj vlekle. In…

 

V kolikor mi bo dano, bom, na svojem koncu, lahko črto potegnil, ter samemu sebi porekel, kljub vsej grenkobi, ki se je, in se še bo, v meni, nabrala – kljub temu, da si bil vse svoje življenje navaden bedak, ti je uspelo!