Reklama…

Uvodoma in brez slehernega zadržka zapišem, da je absolutna večina reklam, s katerimi se oglaševalci izkazujejo – butastih, docela butastih! Pa, bolj ali manj, pričajo tako o miselnih nezmožnostih njih tvorcev, kot o enakih nezmožnostih tistih, katere nagovarjajo…

 

Nedavno tega mi je v ušesa »padla« reklama za nekega (če se ne motim) posrednika spletnih, tudi TV, storitev, in nekako takole se glasi besedilo, katerega igralec podaja: »Iščem nekoga, ki me bo slišal, ne samo slišal, pač pa tudi razumel. In bova skupaj gledala filme in fuzbal, pri čemer na kompromise ne pristajam…«

 

O čem pa to besedilo pravzaprav govori?! Ti povem. O skrajni sebičnosti, neuvidevnosti, nezmožnosti pravega, dejanskega sobivanja, in nezmožnosti pravega, dejanskega imeti-rad-nekoga-drugega! In o tem, da je takšen »pogled« na soživetje, očitno, povsem običajen, »normalen«, tvorcem reklame, kakor vsem tistim, ki reklamo poznajo, in jo kot takšno, brez slehernega pomisleka, sprejemajo. Potemtakem je takšen pogled »normalen« - absolutni večini!

 

Kaj pa je narobe pri tem, že slišim vprašanje. Kaj? Tudi to povem…

Ti iščeš nekoga, ki bo TEBE razumel, ki bo TEBE poslušal, ki se bo TEBI prilagajal, ki bo TVOJE želje upošteval, in se ti to zdi povsem »normalno«, to, da bo potekalo po TVOJE, dočim se bo ta drug, katerega iščeš, temu prilagajal, se lastnim željam, pričakovanjem odpovedoval, da bo TEBI (u)stregel! Kajti ti NISI pripravljen na kompromise, ti pričakuješ, celo zahtevaš izključno tisto, kar je TEBI pogodu… ne meneč se za to, če je pogodu tudi drugemu.

 

Ja, na ta isti princip tudi obča »ljubezen« poteka. »Ljubezen« do UGODJA, katerega mi nekdo poraja (dokler mi ga, poraja), in je v osnovi popolnoma vseeno, KDO ta nekdo je, samo da je MENI ugodje zagotovljeno! Pa bodisi, da je to ugodje v ljubezen-gre-skozi-želodec, ali v ljubezen-gre-skozi-posteljo, ali pa »zgolj« v delitvi stroškov dveh obstajanj (potemtakem v lajšanju okoliščin teh obstajanj), ali v varnosti, s katero se skupnost (dveh ali več posameznikov) v večjem obsegu izkazuje kot neka posamičnost, sama sebi, svojim ne/zmožnostim prepuščena, ali pa, neredki primeri, v strahu pred zmanjšanjem vrednosti nabranega nekega materialnega premoženja… in v podobnih rečeh.

 

Pa ni potrebno verjeti, še zlasti ne takrat, kadar nimaš na temelju česa dvomiti v obča prepričanja.

 

P.S.

Vse več je gospodinjstev, v katerih obstajata vsaj dva TV sprejemnika. Ker se imajo člani teh gospodinjstev med seboj tako »radi«, da se drug za drugega niso pripravljeni odpovedati gledanju tako pomembnih vsebin, kakršne so razni resničnostni šovi, bebaste nadaljevanke, pod-kozolčni-spevi, športni prenosi… in jim je ljubše biti vsakemu v svoji sobi, in s svojim sprejemnikom, in s svojo »pomembno oddajo«, kot s tistim(-o), katerega(-o) »imajo radi«. In…

Kadar imaš nekoga zares rad, takrat mu skušaš v največji možni meri ugoditi, potemtakem takrat PO SVOJI VOLJI od neke lastne želje, namere ODSTOPAŠ, potemtakem takrat – sklepaš kompromise! Pa je zdaj po tvoje, hip kasneje pa po NE-tvoje.