Razmišljam…
ko bi se dalo, bi na vhod v svoje srce namestil napis »Ne vstopaj!«
Bil bi
velik, ta napis, dovolj, da ga nihče ne bi mogel zgrešiti. In bi mu pridodal, v
nekoliko manjšem, a tudi s stotih metrov vidnem zapisu, nekakšno podkrepitev…
Zasebna
lastnina, varovana z nepopustljivimi psi bolečine. Z orožjem spoznanega
izdajstva. S kamerami, ki v videnem izjemoma dobro prepoznajo…
Področje
je minirano z neštetimi izkušnjami zlorabljenosti. Zračni prostor je varovan z
orli močnih kljunov in dolgih krempljev, z orli porojenimi iz ran, ki v svoji
nezaceljenosti s krvjo pojijo moč njihovih kril.
Kdor se
od poprej nahaja na varovanem območju, to počne na lastno odgovornost. Previdno
stopajoč med številnimi pričevalci gorja, med vulkani, iz katerih bruhajo
plameni, in lije lava prejetih udarcev, katerih gmota težkih oblakov,
prepojenih z oceani solza, ni uspela umiriti.
Ne
vstopaj!
Ničesar,
kar bi ti vrednega bilo, ne zmoreš najti. In tisto, kar je preostalega, bi se v
tvojih rokah prehitro razblinilo v nič. Moje srce je zvezdam namenjeno. In
soncu. In nebu. In pticam. Lepoti, Dobroti, Iskrenosti, Srcu.
Ne
vstopaj!
Obilo
je porušenega, brez milosti, razdejanega, ožetega, in tisto, kar je ostalo,
skuša preživeti. In je ostalo več, kot je v tebi moč najti, več kot zmoreš
vedeti, da obstaja, več kot zmoreš pričakovati, in več, krepko preveč, kot si
zaslužiš imeti.
V
kolikor pa se, po neki napaki, na drugi strani vrat znajdeš…
Naj se
ti čistost v očeh nikoli ne skali, naj njih globine nikdar ne zamrejo, naj se
utrip tvojega bitja ne prevesi v tisti »sebi«, »zase«!
Ne
vstopaj! Zasebna lastnina. V kopici želja po dajanju, in v obilju strahu pred
tistim vzeti in streti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar