Nosek

Res je, sediva. Vendar nama nikar neke lenobnosti, in lenarjenja, ne pripisuj! Kosiva, pridno kosiva, in sva sedla samo za počitek. Toliko, da cigareto pokadiva…

 

V današnjem dnevu sem, vse tja do zaključka »delovnega časa«, samo petkrat sedel. In to, vsakič, za neke tri, morda štiri minute. In vsakič ni minilo niti deset sekund, ko mi je mače že zlezlo v naročje. Da mi je za božanje s kopico preje povrnilo…

 

In sem razmišljal, o tem mladičku. Najprej o tem, ali naj ga sploh poimenujem, ali naj kar običajen muc ostane, kasneje pa tudi o imenu.

Možnost nekakšnega »fensi« imena, s kakršnimi skuša običajnost neko svojo neobstoječo neobičajnost izpostavljati, je odpadla še preden bi se utegnila poroditi. Ime bo preprosto, in bo predvsem o živalici govorilo…

 

Malo je borec, dejstvo! Doslej se je, samo sebi prepuščeno, in tozadevno nebogljeno, uspelo izboriti za preživetje! Mene si je v last vzelo. Po drugi strani pa je prava revica, kadar se to kot bolj praktično izkaže, pa to pomeni, da smer razmišljanja ni prava…

 

Je tudi milo, zelo milo bitjece. A dvomim, pravzaprav sem malodane prepričan, da takšno ne bo ostalo, ko odraste, in postane teritorialno naravnano. Potemtakem je tudi ta smer zgrešena!

 

Povsod ga je dosti, tega mladička, in skorajda ni zadeve, pri kateri ne bi bilo zraven njegovega radovednega smrčka, alias nosu. Boš Smrčo, Smrček, Smrčoslav?! Ali pa te bom kar Nos klical, Nosek, Nosonja?! Itak se, kot maček, na ime ne boš odzival, obenem pa imaš možnost, v kolikor boš imel z imenom težave, ob polnoletnosti oditi v upravno enoto, in ga spremeniti…

 

Ma, kar Nos bodi, zaenkrat, morda tudi nekoliko dlje, Nosek! Vem, povsem običajno je slišati, a se midva ne bova nikomur lagala! Je že tako in tako preveč laži v obtoku.