Predaleč do svita…

Se svita. Na nebu, seveda.

Ni svitanja v temi neumnih betic.

V imetju praviloma kaže se beda,

a s krili prebuja žgolenje se ptic…

 

Je teža računa, ki vrednost odšteva,

pač, tam, kjer drugače sploh vrednosti ni,

in čas le ko grabi uspešno mineva,

praznina brez dna zgolj v prazno živi…

 

A ptica… že svit ji radosti poraja,

da s polnimi pljuči nebo zna zajet,

ko nanj se poda, in daljave osvaja,

ko let svoj zastavi v sonce odet…

 

Nenehno hlastanje, imetje zgolj šteje,

in v ničlah ničevost utaplja svoj nič.

V praznini ni sonca, da malo vsaj greje,

le lakoto večno priganja hudič…

 

A ptica… ko z zvezdami spečimi druži se, brati,

ko veter v krila dodaja ji moč,

in tudi takrat, kadar sklene pristati…

nenehno ubira obstoj svoj pojoč.

 

Predaleč do svita. V neskončnost se vleče.

Podobe brezupne, brez zgodb, brez vsega.

Ni kril, ki ponesla do prave bi sreče,

praznino, ki v ničlah le sebi velja!