Ko sem
se dopoldne podal v nabavo, se mi je nekaj pomislekov porajalo, zaradi dežja,
vendar…
Ko sem
se, sproti, pri »otoku« ustavil, da sem se odrešil nakopičenega papirja,
večinoma reklam, in steklovine, je zgolj rosilo, uvidevno, in je bilo zlahka zastavljeno
opraviti.
Obakrat,
ko sem prišel iz trgovin, najprej prve, nato tudi iz druge, je bilo nebo suho,
in sem v miru zlagal, iz vozička v Astrid.
Da, ko
sem prispel pred garažo, je deževalo, a mi ni do živega prišlo, sem se bolj k
zidu »tiščal«, obakrat, ko sem v hišo nosil. In mi je bil v drugo tudi Pepi v
pomoč…
Pepi je
nakupovalni voziček. Kadar ni v službi, takrat čaka na Malo, da pride, in da ga
vozi na sprehode, po dvorišču, sem in tja. Včasih tudi neke svoje stvari vanj
naloži, posodice, denimo, ali dojenčka, pa naloženo naokoli prevaža. Kadar pa
grem v nabavo, takrat me v garaži pričaka, da vanj iz avtomobila preložim, in mi
ni potrebno večkrat hoditi…
Ko sem
pospravil kupljeno, in se preoblekel, sem se podal pleti. Nekje na polovici
dela mi je že bilo odveč. In – nebo, kot da bi bralo moje misli, takoj se je
odzvalo, in mi dežinke poslalo v pomoč! Da sem vsaj za nekaj minut prekinil,
dovolj, da sem se kasneje dobesedno zagnal v dokončanje zastavljenega…
Že
nekaj časa pogledujem proti nebu. Trenutno namreč, spet, ne dežuje, celo sonce
se trudi. In mi prihaja v misli, da bi se h košnji vrnil, ampak, po drugi
strani – pogledam malo vstran, pa že oblake vidim! In ugotavljam, ob tem, da je
do tja, kjer kosim, vseeno malo predaleč, za nek hiter umik pred dežjem, obenem
pa se mi ne da biti znova, danes že drugič, natopljen z deževnico…
Ne
zaupam tej svoji, domnevni, navezavi z nebom, kajti na njem, danes, z izjemo
neke muhavosti, ničesar oprijemljivega ni videti! V bogove in razne palčke pa
itak ne verujem. Edino vilam zaupam. Tistim konkretnim, s katerimi je moč,
denimo, seno, ali gnoj prenašati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar