Sinoči
se nisem vrnil h košnji. Sonce je dolgo ležalo na mojem bregu, obenem pa sem
bil, priznam, utrujen, in sem si nekaj lenobnosti, počivanja dovolil.
Tudi
glede jutranjega vstajanja sem bil prizanesljiv, do sebe, upoštevaje to, da sem
spal za dve noči, pa – ker sem krog polnoči legel, sem zvonjenje telefona
naravnal za pol sedmo. In dokler sem kavo, v miru, popil, opravil, kar je
potrebno jutranjega opraviti, je bilo že deset prek osme, ko je kosa začela
peti…
Bilo je
dobro jutro, za košnjo, oblačno, temu primerno ohlajeno. Bilo, za malo več kot
uro. Do takrat, pač, ko je, znenada, zagrmelo, in je hipec kasneje strela
sfrčala prek neba, ter dežinke na njih pot poslala. Pa mi je uspelo samo četrto
teraso pokositi, velika je, in približno polovico nabrežine nad njo, ki je prav
tako velika, obenem pa se na njej, zlasti, kadar so trava in tla razmočena, po
dežju, sinočnje-nočnem, počutiš malodane kot gams, ki prek skalovja ravnotežje
lovi…
Dežinke
so bile sila prepričljive, v podobi naliva, obilnega, dobrega naliva, pa –
dokler mi je uspelo zapreti leso, ki prehod z zgornjega dela na spodnjega
ne/omogoča, in prisopihati po bregu navzgor, pod objem strehe, sem bil že
dodobra premočen, deležen prvega jutranjega tuširanja…
Lahko
bi še malo počakalo, s svojim prihodom, to ne-dobro nadaljevanje jutra. Vsaj
uro, morda malo več, da bi košnjo zastavljene nabrežine končal. Itak mi ne bi
uspelo narediti vsega preostalega, kajti imam samo še liter in pol mešanice, pa
bom malo kasneje, ko se, spet, naliv konča, odšel v nabavo, in sproti tudi
bencin kupil. A tudi tako ni slabo, sem vsaj uro suhega vremena dnevu odščipnil…
In jih
bom še neke štiri potreboval, morda pet, domnevam, da bo v četrtek, po
zaključenem, in napovedanem, dvodnevnem deževju, vse pokošeno. In se bo Malo
lahko povsod sprehajalo, se razgledovalo, tekalo. Razen po gozdu, kakopak. V
njem ne kosim, in se je šavje razraslo, pa bo vanj lahko šele proti koncu
koledarskega leta vstopila.
Ja, tudi
drevesa, na obrobju gozda, opazujeva, in se proti nebu ozirava, ko ugotavljava,
kako visoka so. In nemalokrat slišim njen »veliko Lilino in tatino drevo«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar