Kadar
jim namenjaš besede o zadevah, do katerih je moč posredno dospevati, in je,
potemtakem, pamet premalo, in je potreben razum, se jim zdi, da razumejo,
načeloma vsaj, te besede. Načeloma. Vendar – kako bi razumeli, zares razumeli,
ko pa ne zmorejo razumeti vsebine, tistega, pač, o čemer te besede govorijo,
pač pa jih »razumejo« po načelu vsak-po-svoje?! Kako bodo, denimo, ugotavljali
nek značaj, nekoga, ko pa jim ni dovolj neskladje med besedami in ravnanji,
tega nekoga, celo samo neskladje med posameznimi njegovimi mnenji?! In
potrebujejo prikaz tega nekoga, potrebujejo vedeti o nizu nekih dejanj tega
nekoga, dejanj, s katerimi se ta nekdo tako ali drugače, v dobrem ali v slabem
izkaže! Potemtakem so zmožni zgolj za nazaj ugotavljati takšne vsebine, pa še
to ne v njihovi neki celovitosti, pač pa, spet, vsak-po-svoje… ob spremstvu,
kakopak, tistega ponarodelega tega-pa-takrat-nismo-vedeli!
Ja,
pritožujejo se, da jih »žejne prek vode peljejo«, ob čemer krivdo za to valijo
na tiste neke, ki naj bi z njimi tako počeli, in nikakor na lastno nezmožnost
ugotavljanja, prepoznavanja, razumevanja! Je pastir kriv za to, da bo cel trop
ubogljivo šel za njim, v kolikor bo v roki držal prgišče soli?! Ali je narava
ovac, njihova pamet, bolje ne-umnost, tisto, na temelju česar je moč voditi,
tudi prek vode, tudi prek raznih »švic«, pa triglavov, nacionalnega-ponosa,
prek nekih, praviloma, populističnih floskul, katerim umna glava nikoli ne bo
nasedla?!
Pritožujejo
se nad tem, da jih televizijski program poneumlja. Groza, povej, kako boš
neumnost naredil za še bolj neumno?! Ob čemer naj bi ta neumnost vedela tudi
to, da lahko prek »daljinca«, udobno zavaljen na nekem fotelju, kavču, programe
menjaš, iščeš tiste, ki te ne bodo »poneumljali«! Ja, tiste, ki so, prav zaradi
negledanosti, razvrščeni v pozne, marsikdaj tudi nočne termine predvajanja.
Dočim neumnosti vrtijo tisto, kar je edino zmožna »razumeti«- neumnosti! Razne
osladne, plehke nadaljevanke, »resničnostne šove«, kuharske oddaje, športne
prenose…
Pritožujejo
se nad tem, da jim država ne daje toliko, kolikor bi, po lastnih predstavah,
morali dobiti. In se sklicujejo na neko »bogastvo« države, na neko »naše«
premoženje, ne da bi bili, po drugi strani, zmožni upoštevati podatke o
prezadolženosti taiste države! Pritožujejo se nad tem, ker ne smejo odločati o
nekem »našem« premoženju, ne da bi, na drugi strani, zmogli upoštevati
preprosto dejstvo, ki o tem govori, da takšnega, »našega« premoženja že dolgo
ni, vse od certifikatov dalje! Ja, od tistih papirjev, s katerimi so prejeli
svoje deleže tega, nekdanjega, »našega«, in to »naše«, pardon, svoje, gladko
prodali, se ga odrekli, v zameno za kupček denarja, katerega so, itak, zlahka,
kar sproti, potrošili!
Pritožujejo
se nad politiki, češ da so nesposobni, kradljivi, da le nase gledajo, vendar –
kdo pa na voliščih izbira med različnimi opcijami, kdo, ne nazadnje, če ne prav
enaki enakim, dospeva na politična mesta, za katera se lahko poteguje, v
tozadevni demokraciji, dobesedno slehernik, od branjevke do čistilca čevljev?!
Ko samo pomislim na kopico kandidatk in kandidatov za funkcijo predsednika
države, ne vem, jih je bilo štirinajst, leta nazaj, morda celo več, za mesto, na
katerega bi le izbranci med izbranci smeli, načeloma, dospevati! Tam, kjer ti
izbranci obstajajo, kakopak, v neki »indiji koromandiji«…
Pritožujejo
se, da jih »kapitalisti« silijo v potrošništvo, obenem tekajo od trgovine do
trgovine, ugotavljajoč kje bodo lahko ceneje, in več, kupili, tudi tistega, kar
v neko vsakodnevno nujo ne sodi. In propagandisti ne spočenjajo reklam radi
tega, da bi za njih predvajanja milijone plačevali, pač pa – zaradi ovac, ki
gredo za prgiščem soli?! Ki so lačne, vselej in nenehno, novih modelov raznih
aparatov, zvenečih blagovnih znamk, imetja nasploh… ker zmorejo izključno s
posedovanjem taistega imetja o neki svoji, lastni »vrednosti« govoriti. O lažni
vrednosti, kakopak, kajti vrednost imetja in vrednost njegovega lastnika sta
dve popolnoma različni zadevi…
Kruha
in iger, stara modrost, že dokaj stara, in še vedno, pravzaprav v nedogled
veljavna! Daj jim čim bolj polno korito, pa te bodo častili, hvalili, ti
sledili, ponudi jim praznega, pa te v hipu popljuvajo, za najslabšega označijo!
Ni to ovčji značaj, ovčja pamet, pardon, ne-umnost?!
Je,
verjemi, da je. Imam tudi z ovcami, tistimi štirinožnimi, dovolj izkušenj, praktičnih.
In sem z njimi, s kamerunskimi, dosegel nekaj, za kar so me vsi »poznavalci«
prepričevali, da je nemogoče narediti, ker so divje živali, povsem nevodljive,
neubogljive, da jih ni moč niti na dotik dlani, na božanje navaditi…
Moje so
večerno »telovadbo« izvajale tako, da sem jim bil ena od dveh točk, ob katerih
so se obračale, v teku sem ter tja. Prihajale so na moj klic. Ne samo božati,
tudi čohati so se k meni hodile, se pustile objeti in objemati, ma, kot da bi
bile, po zunanjosti, malček čudni psi, karkoli sem hotel, to sem lahko z njimi
počel. In so tudi kazale vse znake neke navezanosti, čeprav…
Niso
bile navezane name, pač pa, kakor vsa nagonska bitja, na tisto, kar so od mene
dobivale! V bistvu so bile navezane na lastno ugodje, na vse, kar in kdor je to
ugodje porajal(o). In ko sem jih prodal…
Na
različne konce so šle. Nekemu možakarju sem, denimo, prodal tri, mamo in njeni
mladici, dva meseca stari. Mama je bila tako »navezana« name, da je brez
slehernega zadržka sprejela obe ovčici, takoj za tem, ko ju je najprej povrgla,
in sta se, nemočni, prek nabrežine kotalili, in sem ju jaz pobiral, ju v svojih
rokah držal, da sta se mojega vonja navzeli, ter ju vračal materi. Medtem ko je
neka druga ovca dobesedno zavrgla svoje mlado, in to samo radi tega, ker ga ni
sama najprej povohala, pač pa so to ostale ovce naredile, in svoje vonjave na
njem pustile! Kakorkoli že…
Ko sem,
po samo dveh dneh od prodaje, obiskal možakarja, da bi videl, v kakšne pogoje
je trojka dospela, me tozadevno name navezana mama niti povohati ni hotela.
Zaman sem jo klical, niti trenutka pozornosti mi ni namenila… vse do tedaj,
dokler se v moji roki ni znašel kos posušenega kruha. Kos korita, torej, vsaj
za nekaj časa polnega, vabečega…
Je
vrag, kadar te že z obljubami za seboj povlečejo, ker nisi zmožen realnosti,
dosegljivosti obljubljenega ugotoviti! Klobasa in golaž, pa gasilska veselica,
najmočnejša orožja v boju za politično, posledično tudi vse ostalo,
lastninjenje neke države. Katerekoli, da ne bo nesporazumov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar