Vsakdo
zmore narediti napako, a zgrešeni ne delajo napak, oni so napaka!
Napake
je moč opravičiti, včasih jih je celo potrebno, da vzpodbudo k pravilnemu
izkažeš. V kolikor se ponavljajo, ene in iste, takrat izgubijo oporo za to, da
bi opravičljive postale. In v kolikor se takšne nenehno izkazujejo, takrat že o
zgrešenosti govorijo. Zgrešenost pa o tem priča, da ne ločuje med pravilnim in
nepravilnim, med dopustnim, sprejemljivim, in nedopustnim, zavračanja vrednim.
Kadar
napako oprostiš, takrat izkažeš tako svoje razumevanje, kakor tudi nek čut za
pravičnost, potemtakem tudi za etičnost. Kadar zgrešenosti oproščaš, takrat
izkažeš njej enakost, odsotnost slehernega čuta, z izjemo tistega, ki je v
tvoj, tebi lasten prid naravnan, potemtakem se z neetičnostjo, z nemoralnostjo
izkazuješ.
Marsikaj,
marsikdaj, marsikomu oproščam, vsega pa še zdaleč ne. Pravzaprav sem prispel do
stopnje, na kateri večine ne zmorem oprostiti. Nisem bog, da bi dvonoge
ustvarjal, pa da bi, posledično, sebi očital krepke spodrsljaje, in si neke
odpustke, opravičila dajal, ne, meni ni potrebno oproščati, ničesar, in zlasti
ne neumnosti, sebičnosti, sprijenosti! Gre namreč za vsebine, ki so zame, in
meni, le zavračanja, obsodbe vredne, nikakor pa nekih pojasnjevanj, in kaj šele
opravičevanj! Pa vse manj na tisti »oprosti« slišim, če pa že, potem z roko zamahnem,
in hrbet obrnem…
Ne
oproščam, marsičesa ne oproščam, in nikoli ne bom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar