Ni, in
ne bi smela nikoli biti, sporna sama evtanazija!
Čemu ni
sporna? Iz dveh razlogov.
Prvič –
vsakdo ima pravico odločati o lastnem življenju, da je le priseben, da se
svojih odločitev zaveda! Ta pravica sodi med temeljne pravice, in njeno kršenje
zmore govoriti samo o licemerskem, lažnivem okolju, v katerem živimo.
Drugič –
je etično, morda, nekomu podaljševati trpljenje, proti njegovi volji, kakopak?!
In to trpljenje se ne izkazuje samo v fizičnih podobah, da ga je moč z nekimi
sredstvi blažiti, morda celo izničiti, pač pa tudi v psihičnih. Pri le-teh pa
rešitve ni, vsaj takšne ne, ki bi omogočala to, da bi trpeči živel, zares
živel, po lastni volji in predvsem zavedajoč se samega sebe, svojega
obstajanja!
Sporni
sta dve drugi zadevi, neposredno povezani z evtanazijo…
Sporno
je, kot prvo, to, da utegne priti do zlorabe zakonske možnosti evtanazije. In
mislim, da se da z malo dobre volje, predvsem pa z razumom, potemtakem ne z
odločanjem vseh, ki bi želeli odločati, to možnost izničiti, ali jo vsaj na
minimalno raven spraviti.
In
sporen je način izvedbe evtanazije. Le-ta bi moral potekati tako, da nihče
proti svoji volji, tudi zdravnik ne, ne bi bil primoran nastopiti v vlogi
izvršitelja, usmrtitelja. In mislim, da je, ob vseh tehničnih pripomočkih, to
zlahka moč zagotoviti.
Zdravniki
se, bojda večinoma, izrekajo proti evtanaziji. Sklicujoč se na (svojo,
zdravniško) etiko, češ da so dolžni reševati, pomagati. Pa me zanima, če
zmorejo, ti zdravniki, definirati pojem – življenje!? Je v to življenje
vključeno tudi neko konstantno trpljenje, neko crkavanje?! Ali je, v takšnem
primeru, moč govoriti le o krutem obstajanju, ob zdravnikih, ki niti celovitega
pogleda niso zmožni, pa radi tega dobesedno teptajo prek etičnega, s tem, ko se
zavzemajo za – podaljševanje, ohranjanje trpljenja, dobesedno za trpinčenje
nekoga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar