Moja duša?

Moja se duša med drevje je skrila.

Dolgo trpela, zato pobegnila.

Ptica ji poje, in listje šepeče,

z vetričem blagim odeta trepeče.

 

Svoj čas objela je, svoj čas je grela.

Svoj čas dajala, dokler je smela.

Zdaj le daljave jo znajo boleti,

da ji med zvezde ni prav nič leteti.

 

Ni do vsega ji, kar množice vabi.

Nikdar bila ni, da jemlje, da grabi.

V čistih očeh se je vselej iskala,

zanje bi sebe, do kraja, vso dala.

 

Sonce jo boža, in cvet ji dišavi.

Krila ponuja nebeški planjavi.

V drobnem si zmore iskati veselje,

skuša živeti brez upa, brez želje.

 

Ni dosti vredna več, ta, moja duša.

Vse kar obstaja udarce okuša.

Čaka trenutek, da v njem bo izpregla,

zadnjič vzletela, v modrine šir legla.