»Na zemlji«

Že več kot tri leta in pol živim »na zemlji«, in me vsak udarec Narave, s katerim neka moja prizadevanja sesuje, prizadene. Pa ne zaradi tega, ker bi imel neke materialne interese, pač pa zaradi tega, ker – ko uniči neko rastlino, trto, drevo, dobesedno pljune na leta mojega truda, na leta mojih snovanj. In se obnaša skorajda tako, kot se obnašajo pogoltneži, tisti, ki se v neke intenzivne pridelave podajajo, pa drevesa za tri leta posadijo, ko pa jih dokončno ožamejo, jih, brez slehernega pomisleka, zadržka, odstranijo…

 

Uživam v tem, ko gledam, kako se moje rastline razvijajo! Kako rastejo, prizadevno, se krepijo, se košatijo, kako rojevajo, kako se na pomlad prebujajo, in pred zimo k počitku odpravljajo. Uživam, ko jih gledam, kako gostijo številne čebele, ose, sršene, metulje, in cel kup drugih nekih žuželk, kako so ptice na njih, in njim, vselej dobrodošle. Da, z ničemer pred naštetim ne ščitim, ničesar od naštetega ne preganjam, vselej je dovolj, četudi se leto z malim izkaže, da je moč podeliti. In me zaboli sleherna rana, ki se jim skozi čas izkaže, kaj šele takrat, ko jim živetje uteče…

 

Edina tolažba, ki jo imam, ob vsem dogajanju, je v tem, da je marsikaj moč obnoviti, marsičemu moč pomagati, da se, spet, »na noge postavi«, čeprav – znova so potrebna neka leta, preden bo rastlina dosegla neko svojo, poprejšnjo, že doseženo podobo! In razmišljam, marsikdaj, o tem, kako bi šele bilo, ko ne bi samo »na zemlji« živel, pač pa tudi od nje, kajti – ni je zavarovalnice, ni ga denarja, ki zmore nadomestiti nastalo škodo, zlasti tiste ne, ki se z v nič ubežanem času izkaže!