Mesec
nad oblaki žanje,
zvezde vse
je že požel,
je
hotel še moje sanje,
a jih
ni, da bi jih vzel…
Davno
že so se poskrile,
kot bi
čas jih nek pregnal,
pa tatu
ni, ni te sile,
da bi
se še zanje bal…
Česar
ni, ni moč ukrasti,
odcvetelo
ne cveti,
ni na
dnu v globino pasti,
up brez
sanj ne zaboli…
Naj se
trudi kakor hoče,
kaj pa
Mesec vedet zna,
spodaj
vselej nemogoče,
kar je
možno vrh neba…
Naj kar
žanje, naj se trudi,
če še
kaj je za požet,
je pri
meni v zamudi,
pa nič
več ni za vzet…
Ni komentarjev:
Objavite komentar