Prej
sem plel, ob hiši, odstranjeval travo, ki se veselo trudi rasti iz fug, med
talnimi ploščami, in prekriti nek privzdignjen del, nekakšno gredico, namenjeno
krasilnemu rastju…
Ko sem
izpulil nek šop trave, je izpod njega zbežala miška. Pravzaprav je beseda
bežati dokaj neprimerna, za konkretno dogajanje, kajti tako, počasi, bolj
ležerno se je oddaljevala od mene. In se ustavila približno meter vstran.
Pravzaprav se niti ni (za)ustavila, nasprotno, na enem in istem mestu se je
začela vrteti v krogih, da je bilo, kot bi opazoval nekega miniaturnega psička,
ki, v igri, lasten rep lovi…
Nekaj
časa sem opazoval, to vrtenje, in miško, in ugotovil, da na živalici ni opaziti
nikakršnih poškodb. Torej je povsem običajno, normalno, pardon, »normalno«
bitjece, eno tistih malodane neopaznih, mrgolečih. Ampak…
Nekaj
mora biti narobe! Bežijo, običajno, miške, vsaj doslej so, vedno! In sem si, za
silo, roko očistil, jo kar v hlače obrisal, da sem po telefon segel, želeč
posneti miškino izkazovanje. In sem se ji počasi približal, a ji ni na kraj
pameti prišlo, da bi vsaj nakazala nek beg, ne, lepo, na mestu, me je
pričakala. Kar nekajkrat sem potolkel z nogo ob tla, da se je spet premaknila,
se spet začela vrteti, tokrat v malček večjih krogih. In se, potem, znova
umirila. Ni pomagalo niti to, da sem samo dva, tri centimetre stran od nje spet
nekajkrat z nogo ob tla udaril, šele ko sem se s coklo, nežno, uvidevno njene
zadnje plati dotaknil, je znova življenje izkazala. A ni bežala, niti pod razno
ne!
In sem
začel razmišljati, strokovno, znanstveno razmišljati…
Bentiš,
me je, v trenutku, preblisnilo, kaj pa, če je na poti v drugo švico najprej
orientacijo izgubila, zatem tudi smer?!
»Nekaj je
narobe s teboj,« sem takoj samega sebe zaslišal, »kje si pa že videl, to, da
lahko izgubiš tisto, česar nikoli nisi imel?!«
Ja,
prav imaš, oprosti, prav imam, sem moral lastnemu ugovoru pritrditi. Brez
orientacije je, ta »normalnost«, pa ima srečo, ker se, izgubljena, dejansko
sploh izgubiti ne more…
Ni mi
dal vrag miru, in sem razbijal glavo še naprej. Že vem, ni dolgo trajalo,
ukvarjala se je s silicijevimi garažami, in se ji je sfecljalo!
»Ti,
danes, nisi normalen,« sem si, spet, oporekal, »le kje si videl, da imajo miši
garaže?!«
Ja,
tudi to imaš, imam, imava prav, sem priznal. Ni mi drugega ostalo, kajti – že res,
da v mojo silijo, prek zime, a da bi spoznal miš, ki bi svojo imela, nak, to se
mi še ni zgodilo. Bi bilo, domnevam, bolj prav obratno, da bi ji silicijeve
garaže na pamet padle radi tega, ker je že itak, sama po sebi, sfecljana…
Potemtakem
je zares z njo vse v redu, je zares neka, običajna, »normala«, ki se nenehno v
krogih vrti, in s tem tudi vrtenje zgodovine povzroča, njeno ponavljanje!
Priznam,
da sem se zadovoljil s to ugotovitvijo, ker – pravijo, da utegne zaradi
razmišljanja glava (za)boleti, pa sem se ustrašil, da bi se tudi meni znalo to
pripetiti. Se mi sicer še nikoli ni, a previdnost je vselej na mestu!
P.S.
Zadevo
sem resnično posnel, a se je pri prepošiljanju posnetka kakovost istega tako
poslabšala, nekako »meglovit« je postal, da ni uporaben.
Ni komentarjev:
Objavite komentar