I, kako
zakaj?! Zaradi vseh tistih, ki ga »častijo«, a ga – ne spoštujejo! Ker,
objektivno, nikogar, ničesar niso zmožni zares spoštovati!
Dobro
je, kadar veš, da imaš zares na koga računati! Na nekoga, ki se za resničnega
tvojega izkaže, in ni ob tebi samo takrat, ob tebi in zase, kadar bi neko tvoje
dobro delil, pač pa tudi takrat ostane, in zmore celo pomagati, ko vsi ostali
ubežijo, jih v hrbte spoznaš, ker te v samosti pustijo, v nemilosti težav, ki
se nadte zgrnejo.
Izkušnje,
ne samo moje, mi pripovedujejo o tem, da je sreča, prava sreča, nekoga takšnega
imeti, tako redko se namreč izkažejo!
Poznam
vlogo, verjemi, sam sem jo odigral, vlogo tistega, ki se skaže kot edini, na
vsem tem božjem, še bolj vražjem, svetu, ki zmore zares razreševati, in razrešiti.
In – čeprav ti takšna vloga malodane nekakšno božanskost pripisuje, je sila
delikatna zadeva, saj je, praviloma, z nehvaležnostjo poplačana!
Ja,
zato je »bog« svobodno voljo izumil. Je imel prek glave nehvaležnosti dovolj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar