»Gospodov dan«

Pravijo, da je »gospodov dan« nedelja. V nedeljo naj bi namreč »vsezmožen bog« počival, po tem, ko se je, ob zaključku svojega stvariteljstva, s skrpucalom izkazal.

Ubogi »bog«, ki počitek potrebuje, ob tem, ko, v svoji vsezmožnosti, z lahkoto ustvarja, brez slehernega truda in napora!

 

Meni »gospodov dan« ni nedelja. Razen, če tako nanese, slučajno. Meni je »gospodov dan« sleherni dan, v katerem smem živeti sebe, svoje namere, svoja prizadevanja. Dan, v katerem me nič ne preganja, in zlasti ne pogled na uro, pač pa vse, kar počnem, poteka tako, kot sem si zamislil, da bo. In vsekakor moj »gospodov dan« ni namenjen tistemu vse-štiri-od-sebe, da prazen čas v praznem v prazno izteka…

 

Danes sem si dovolil vstati ob osmih. Misleč, da bo deževalo. Ne dežuje, vsaj trenutno ne, a je vse tako razmočeno, po sinočnjem dežju, da bi bilo zgrešeno že ko bi pomislil na nadaljevanje košnje, pa…

 

Da, dokaj lagodno si bom danes dan razporedil. Pospravil bom zgoraj, in, v odsotnosti dežink, tudi med melonami oplel. In to bo to, razen, če me pograbi, da bi še kaj dodatnega, po svojih željah in nikakor ne v sili, postoril.

 

Najprej si bom skuhal še eno kavo. Ugodje prve je prehitro minilo, veke, ob njej, še niso lahkotne postale. Predvsem pa se mi nikamor ne mudi. Dovolj časa mi ostaja za današnje načrte.

 

Domnevam, da bom tudi nekoliko povečal obseg gradiva, katerega zbiram za nekega urednika, ki me, od nekdaj, še nikoli ni razočaral, in s katerim, edinim, sem, nedavno tega, obudil svoje živetje v tistem delu, ki o nekem javnem mojem izkazovanju priča. Že sedaj je tega gradiva toliko, da močno dvomim, o tem, da bi možakar, kadarkoli doslej, toliko nabranega, naenkrat, prejel…

 

Tudi za dvajset tac si bom, kakor si vsak dan, nekaj časa vzel. Ne morem drugače, če že driskasto mače pobožam, ga v naročju sprejmem in ga pocrkljam, potem moram del sebe tudi preostalim parom oči nameniti. Vidijo, ko me mače prejema, pa jih k meni povedejo, te oči, v željah, da bi se tudi njim dal. In se dam, edino...

 

Ja, cucka bosta ostala brez svojih »bonbonov«. Kakor sta brez njih vsakokrat, kadar Male ni tu. Njej, samo njej sem namenil to priložnost, da Tisi in Taru po tri koščke priboljškov daje. Njej je všeč, cuckoma tudi, obenem pa se vez med njimi, tudi s tem, krepi…

In tudi meni je všeč, ko jo nasmejano gledam, med mahajočima repoma.