»Bog«,
bojda vsega zmožen, je ustvaril otroke, ki se praviloma z nezmožnostjo
izkazujejo. Jaz, nezmožen, imam otroke, ki na temelju lastnih zmožnosti hodijo
skozi življenje.
»Bog«,
dober oče, in vzgojitelj, je ustvaril otroke, ki vanj »verujejo«, ga »spoštujejo«,
a se z neupoštevanjem njegovih moralnih zapovedi izkazujejo, pa jih je od sebe
pregnal. Jaz, slab oče, porajam pomisleke, celo dvome, in nasprotovanja, pri
svojih otrocih, ki izven etičnega ničesar ne počenjajo. In bi jih želel nenehno
imeti v svoji bližini.
»Bog«,
vse vedoč, ne ve niti tega, kaj je to osvoboditi nekoga, biti svoboden. Jaz, ki
ničesar ne vem, trdim, da »bog« nikogar ni mogel osvoboditi, mu svobodo dati, v
kolikor od njega zahteva, da mu sledi, in po njegovi, »božji« volji ravna.
»Bog«,
vse močan, je do obupa dospel, ko je s svojimi otroci opraviti imel, pa jim je
radi tega svobodno voljo dal, da bi se odgovornosti zanje znebil. Jaz, šibak,
nad svojimi otroci nikoli, vsaj doslej, nisem obupal, nasprotno, so mi v
veselje, in v ponos.
»Bog«,
zgled pravičnosti, se ne zmore moralno izkazovati, saj trpeče v njih trpljenju
pušča, dočim njih krvnikom odpustke daje. Jaz, nepravičen, samemu sebi ne
odpuščam, v kolikor pogrešim, in sem se moral (na)učiti, tega, da vsakdo ni
vreden pomoči.
»Bog«,
ki se ne zaveda svoje starosti, posledično svojega slabega vida, na ovčice zre
z neba. Meni, ki očala nosim, pa je tudi nebo preblizu, da bi mi silne črede
pred oči dospevale.
In še
bi se dalo kakšno razliko najti, zanemarljivo, resda, a preveliko, da bi v tem »bogu«
karkoli vrednega videl, in da bi on pri meni neko naklonjenost našel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar