V
prizadevanjih za lepši svet, sem gršega spoznaval. Pa mi ni ostalo drugega, kot
da ga v zakup vzamem, natanko takšnega, kakršen je, češ da bom s tem sebi
življenje umiril, si ga, na nek posreden način, olajšal, morda za kanček celo
polepšal…
Ob tem
nisem ostal nem, nasprotno, prizadevno sem kazal, marsikdaj povsem neusmiljeno,
na tisto, česar znotraj človečnosti sploh biti ne bi smelo, tako na ravni
posameznika, kakor na ravni skupnosti teh posameznikov, in nikdar mi gradiva ni
zmanjkalo. Pa sem bil praviloma deležen negativnih odzivov, nekega
mene-ne-sprejemanja, zavračanja, celo obtoževanja, in sem le tu in tam na
nasprotja naletel, v katerih sem oporo začutil, in vzpodbudo za tisti
vztrajaj-naprej…
In
podobno, kot se mi je dogajalo v okvirih tega maksi sveta, se mi je tudi v
okvirih mojega, samo mojega, mini sveta. Tistega dela prostora in časa, v
katerem je ob meni smel biti le tisti nek redek, za katerega sem menil, da
potrebne pogoje izpolnjuje, in se kot povsem ne-večinski izkazuje. In bolj kot
sem si za lepše, boljše prizadeval, bolj me je pričakalo grše, ne samo od
želenega, pač pa tudi od videnega…
Pa mi
tudi pri tem ni drugega ostalo, kot v zakup vzeti, in krčiti, pa spet krčiti…
lasten mini svet, dokler se ni že tako skrčil, da iz njega pravzaprav nimam
nikogar izgnati, in da ni nikogar ostalo, ki bi, sam od sebe, iz njega bežal. V
»normalo«, pardon, v neko sivo, brezlično običajnost…
In sem
se tako, z leti, in z desetletji, znašel pred krutim spoznanjem – v obstoječem,
danem prostoru mi več nikamor ni bežati, umikati se, in edini izhod, ki se mi,
vse bolj pri roki, kaže, je tisti, pri katerem za vselej vrata za seboj zapreš…
Svet je
lep, živeti je lepo. Velikokrat, prevečkrat že slišal. In povsem dovolj, da se
sprašujem: je z mojimi ušesi nekaj narobe, pa slabo slišijo, ali, morda, z
možgani, ki pričakujejo tisto, kar je, načeloma sicer izvedljivo, a v praksi,
dejansko, nemogoče?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar