V času
socializma (mimogrede, komunizma nikoli ni bilo, nikjer, čeprav »demokratični«
bebci drugače »vedo«), torej v času tozadevnih tovarišic in tovarišev, se mi je
dogajalo, da sem prejemal pisma, naslovljena z gospod UV. Priznam, godilo mi
je, to, da so me tisti, ki so mi pisali, in me poznali, kot povsem drugačnega
od ostalih pojmovali…
V času
šušmarskih »gospodov« in branjevških »gospa« pa sem znal prejemati pisma,
naslovljena s tovariš UV. In mi je tudi to godilo, iz dveh razlogov. Prvič
zaradi iste ugotovitve, kot je zapisana že v prvem delu zapisa. In drugič – ker
nikoli nisem bil vetroven, ker nikoli nisem pljuval po tistem, čemur sem se
nekoč udinjal, ker se, pravzaprav, sploh nikoli udinjal nikomur nisem!
Redko
uporabim besedi gospa in gospod, besedi, ki sta z razmetavanjem povprek postali
dobesedno razvrednoteni. In redkokdaj bi nekoga oslovil s tovarišico, ali s
tovarišem, ker je tovarištvo, bolj kot ne, neokusna šala, znotraj sebičnih,
sebi in zase delujočih nagonov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar