Smradu
je smrdeti nekaj povsem običajnega, normalnega, nekaj samoumevnega, brez česar
ne zdrži, zato tudi se po lastnem ravna, in sorodnega, tujega išče, da se vanj
ovija, in v njem uživa, obenem sebi neko potrditev išče. In mu je vse, kar bi
drugam v vonjavah potegnilo, kaj šele tisto, kar se smrdljivo sploh ne
izkazuje, nesprejemljivo, zavračanja vredno, in obsodbe, kakopak, tudi…
In
povsem razumem, to, kajti tudi jaz enako občutim do smradu, mi je nesprejemljiv,
zavračanja vreden. O vrednosti obsojanja smradu pa ni, da bi besed izgubljal,
kajti – smradu ne kaže na etični podlagi obsojat, ker bi smrad ne bil smrad, ko
bi etičnost poznal, živel, pa mu zanjo niti malo ni mar, dočim drugih ustreznih
podlag, za (ob)sodbo, preprosto, ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar