V noči misli…

Telefon sem nastavil, da bi ob pol šestih zvonil, da v miru kavo popijem, preden se odpravim kositi. In sem legel, nekaj po polnoči…

 

Blagor tistim, ki lahko kakršnokoli misel izklopijo. Jaz tega ne znam. Zmorem določene, ki se mi, očitno, pomembne ne zdijo, utišati, za nekaj časa, dočim se mi neke druge, katerim se jaz nepomemben zdim, ne dajo, pa one utišajo mene, moje namere. Denimo, nocoj, ko so mi utišale namero po spanju…

 

Do tretje sem še poskušal, se obračal v postelji, jih skušal odmisliti, oviti v nepregledno temo…

Temo si vselej lahko prikličem pred oči, pod veke, kakor si lahko prikličem karkoli drugega, a je sama tema krepko premalo za to, da bi učinkovala…

 

Ob treh sem vstal. Izničil nastavitev zvonjenja. Nisem ga hotel na kasneje prestaviti, ker me kar nekaj dela čaka, in ga ne bi opravljal takrat, ko bo sonce žgalo. In prav tako ne takrat, zvečer, ko bo na dnu brega mrgolelo komarjev. Ob samo dveh urah spanja pa bi bil, po izkušnjah sodeč, bolj matast, kot spočit…

 

Misli so del življenja. Iz njega izhajajo. Predvsem iz načina, na katerega to življenje živiš. V bistvu misli porajajo, to življenje, obenem ga tudi odnašajo. In ga skušajo lajšati, obenem ga zmorejo otežkočati, pa čeprav samo s tem, da času, namenjenem počitku, ne dopuščajo…

 

Nikoli nisem, in ne bom razumel tistih, ni jih malo, ki vedo, da je potrebno misli izklopiti. Že kar dolgo je tega, kar je znanost ugotovila, da so možgani osrednji organ, tisti, ki dobesedno vse pogojuje, o vsem odloča. In ta organ je avtonomen, popolnoma neodvisen od volje nekoga, pa ga je moč dejansko izklopiti šele z nastopom biološke smrti…

 

Ob tem dejstvu se mi porodi vprašanje, povsem obstransko, seveda. Če so možgani tisti, ki usmerjajo, vodijo, odločajo, pa če zmoreš dospeti do njihovega, zgolj domnevnega, kakopak, izklopa, tako da se v njih, pri tvojem zavedajočem se stanju, nič ne dogaja, potem – s čem to narediš?! S srcem, z običajno črpalko? Z jetri, z nekakšnim filtrom, cedilom? S pljuči, potemtakem z mehom, ki zrak po telesu poganja? S čem, za vraga, zmoreš izklopiti računalnik, ki je nastrojen izključno tako, da neprekinjeno deluje, in se ne pusti niti za sekundo celotnega živetja ugasniti?!

 

Ne, vprašanje, zagotovo, ni na mestu. Iz povsem preprostega razloga – nad možgani drugega, ničesar, ni, oni so general štab, oni zmorejo vse ostalo izklopiti, dočim obratno ne gre! Potemtakem…

 

Je potemtakem moč trditi, da v teh možganih ničesar posebnega ni, ničesar, s čemer bi se morali soočati, kar naj bi razreševali, da bi svojo temeljno zadolžitev opravljali? In, če je temu res tako, kako je potem moč, pa čeprav pomotoma, sploh o razumu govoriti, ko pa je za razum značilno to, da nenehno išče, raziskuje, ugotavlja, da nenehno dvomi v tozadevno spoznano, da nenehno preverja vse, in tudi posledice lastnega izkazovanja?! Ker – živetje pa spet ni neka lagodna igra, in svet še zdaleč ni »rajskemu« podoben, da se vprašanja ne bi kar sproti zastavljala, da videno in slišano ne bi odzive porajalo! Razen če…

 

Ja, verjetno, da bo to – to! Da je govoričenje o neki uvidevnosti, sočustvovanju, dobroti, sobivanju… bolj kot ne zgolj cirkuška predstava, ena najbolj cenenih, pa se je moč zgolj na temelju sitega želodca, in ostalih potolaženih nagonov, v sebični samozadostnosti, preprosto, izklopiti, odmisliti vse krog sebe…

 

Kakorkoli že, možgani delajo štiriindvajset ur na dan, vsak dan, od prvega, do zadnjega, pa – če se ne zavedaš njihovega delovanja, potem v njih, domnevam, ničesar takšnega ni, da bi se ga bilo potrebno zavedati…

 

Nerodna zadeva. Misli naj bi porajale, in odnašale, življenje. Pomeni, da brez njih ni življenja?! Je zgolj neko obstajanje, bolj ali manj fizično?! Pomeni, da tudi odnašati ne morejo, vsaj življenja ne?! Pač pa – zgolj neko fizično obstajanje?!

 

Kaj pa, če, za zaključek, in ne vem več katerič, zapišem takole: obstajati, biti živ, je možnost, priložnost, iz katere je moč, tu in tam, v podobah neke zgodbe, v podobah razuma, tudi, ali pa celo do življenja dospeti?! Zahvaljujoč prav možganom, seveda, delujočim, nenehno delujočim možganom!

 

Ja, jezik, in njegovo poenostavljanje! Ko ena in ista beseda o različnih zadevah govori. Sreča, denimo. Znanje. Normala. Življenje…