Z majice Tito...

Nekoč sem...ah, tisti časi,
smo živeli bolj počasi,
bolj počasi in bolj fino...
srečal luštno prav deklino,
jedra vsa in nasmejana,
prav mikavno razigrana,
ji na prsih, kot ulita,
je žarela slika Tita...

Smo hodili v Trst po kavo,
in ljubili očetnjavo,
od Vardarja do Triglava
je mladost bila zabava,
od Đerdapa do Jadrana
pa v brezbrižnost naravnana,
dogodivščin nikdar sita,
pa čeprav pod vodstvom Tita...

Časi in časti so čuda,
se spreminja rodna gruda,
so dvonogi mlačne biti,
včasih perle, večkrat riti,
nad preteklostjo bentijo,
nevretenčarje častijo,
zdaj se križu zopet svita
in vsi pljuvajo čez Tita...

Tudi ona...kaj bi pravil,
čeznjo sem že križ napravil,
se je dobro spremenila,
ko je modnemu sledila,
se ji je splačala tranša,
njen junak zdaj Janez Janša,
demokratično zabita
snela je z oprsja Tita...

A nekoč je...kaj se hoče,
se spominjati več noče,
ker spomin zna škodovati
pravovernim se ravnati,
ni več ljuba, ni več mila,
se v srce je ohladila,
firma je na njej ugledna,
a brez Tita je zgolj - bedna...